Carlo bi prikimal!

Pravzaprav je popolnoma avstrijski Karl Albert, rojen na Dunaju. A pot ga je zanesla v Italijo (med tem je precej časa preživel tudi v Ljubljani, kjer je bil zaradi dirkaške nesreče v bolnišnici, s Slovenijo pa ga povezuje tudi njegova druga žena, Nadja Žerjav), kjer je leta 1949 ustanovil znamko Abarth. Ta je kmalu postala slavna zaradi predelav različnih avtomobilov, ne samo fiatov, pod okrilje katerega je prešla leta 1971. Ali je Carlo, kot se ga je v Italiji oprijelo ime, resnično noč in dan bdel nad rojstvom vsakega novega izdelka in ali je resnično osebno odobril vsak nov avtomobil, ni popolnoma jasno. A če je to držalo, bi najnovejšemu in prav gotovo trenutno najbolj vročemu abarthu, 124 spiderju, prav gotovo ponosno prikimal.

Že na prvi pogled se jasno loči od svojega bolj civilnega brata, saj sta pokrov motorja in prtljažnika odeta v mat črno barvo – nekoč je imela ta praktičen pomen, saj se je vozniku med dirko tako manj bleščalo, po želji se lahko (brez doplačila) odločite tudi za enobarvno izvedbo. Notranjost je majhna, utesnjena in višjerasli – tako priznavajo novinarski kolegi – se kar s težavo spravijo vanjo. Mojemu metru in tričetrt popolnoma ustreza. V vsakem primeru se sedi zelo nizko, kabina je kot ulita, razmerje med sedežem, volanskim obročem in stopalkami ergonomsko odlično, prostora za drobnarije pa razen predalčka in nekoliko večjega predala med sedežema ni.

To ni kakšen uglajen dvosedežnik, temveč skoraj dirkaško razgrajaški roadster – pravi 'bad boy'.


Nato pa pritisk na stikalo za zagon motorja … Uaaaaa! Serijski športni izpuh record monza poskrbi za pravo, malodane dirkaško zvočno kuliso. S tem ne želi poudariti zvoka visoko vrtečega se turbobencinarja, temveč z nekako nostalgičnim brbotanjem in rezkim kovinskim zvokom poskrbi, da gredo dlake pokonci. Tisti, ki ste ga primerjali z zvokom počenega izpuha pri yugu, nimate pojma!

Menjalnik v testnem vozilu je šeststopenjski samodejni in stane dva tisočaka več od ročnega, ki po našem mnenju nekako bolje pristoji uživaču takega kova. A začetni pomisleki glede avtomatike so hitro splahneli. Dovolj je hiter (čeprav ne bliskovit) in kot celota dobro uglašen z voznikovim tempom – pri lagodni vožnji menja nizko, pri športni pa dolgo drži pravo prestavo in motor v najprimernejših vrtljajih, da popolno izpeljete sklop zavojev pred sabo. Najraje ima bolj kratke, zaprte, kjer svojo vrednost pokaže delna zapora diferenciala in avtomobil še dodatno porine v ovinek ter želeno smer. Fantastično natančen volan, filigransko izpiljeno podvozje (dvojna trikotna vodila spredaj, večvodilna zadnja prema, blažilniki Bilstein in po Abarthovem okusu dodelane vzmeti, stabilizatorji in volan), zmogljive zavore Brembo in nizka masa so ob veščem vozniku nepremagljiva kombinacija. In še ESP lahko izklopite. Tudi manj vešči boste uživali, v vsakem primeru pa previdno na mokrem – velika zaloga moči, zadnji pogon in vrhunsko podvozje varnostni elektroniki ne puščajo veliko manevrskega prostora.

V osnovi je res fiat (ali mazda, če hočete), ki na številnih področjih nadgrajuje odlično osnovo.


Še o motorju – gre za Fiatov prisilno polnjen 1,4-litrski štirivaljnik, z bogatejšo močjo in navorom. Razvije 125 kW (170 KM) in 250 Nm, se hipoma odziva na stopalko za plin (še posebej v športnem režimu, ki ga izberete s stikalom oziroma majhno ročico ob menjalniku), odločno vleče v praktično katerih koli vrtljajih in se nasploh odlično vklaplja v celoto. Minus? Morda pikolovsko, a ob dvignjenem motornem pokrovu je videti, khm, malce ubogo … Priznamo, potihem smo pričakovali kaj v stilu lepo vidnih, do popolnosti spoliranih sesalnih cevi.

Je vreden 40 tisočakov? Če ga primerjamo z običajnim fiatom 124 in vsemi izboljšavami ter dodelavami, ki vsaj malce zavednemu vozniku že na papirju povedo dovolj in ga dokončno prepričajo med vožnjo, potem vsekakor. Če pa želite le seksi dvosed s prepihom okoli glav, potem obstajajo (precej) cenejše možnosti.
 

značaj, vozne lastnosti, ergonomija

glasnost, utesnjena kabina

brez napak