Živela preprostost!

Kako čisto novemu avtomobilu zagotoviti prepoznavnost, še preden pride na trg? Preprosto. Nadenete mu ime nekoč zelo priljubljenega modela, ki je pred četrt stoletja osvojil celo nagrado evropski avto leta. Premeteno, ni kaj, zlasti, če gre za avtomobil z drugačnimi ambicijami in predvsem drugim ciljnim občinstvom.

Novi tipo se je namreč rodil kot limuzina, ki so jo sicer oblikovali v Italiji, a nastaja v Fiatovi tovarni v Turčiji, njegova zgodba pa je že od začetka imela šolski nizkocenovni pridih. In ker so nizkocenovniki navadno skupek stare tehnike, povprečne ergonomije in osnovne opreme, priznamo, da od njega nismo veliko pričakovali. A tudi nas kdaj pa kdaj kaj pozitivno preseneti.

Skladno oblikovano zunanjost dopolnjuje zelo trezna, skoraj malce dolgočasna notranjost, ki pa deluje presenetljivo kompaktno. Praktično vse je izdelano iz plastike, a ne le iz trde, temveč tudi mehkejše, ki je prijetna na otip. Usnje smo pogrešali le na volanskem obroču in prestavni ročici, a za to so tu bogatejši paketi opreme. Udoben položaj za volanom se zlahka najde, sprednja sedeža sta čvrsta in se dobro odrežeta tudi na daljših poteh. Pritoževati se ne bi smeli niti potniki na zadnji klopi, kjer je dovolj prostora tako za noge kot glave. Le za odpiranje stekel se morajo potruditi z vrtenjem klasičnih, že skoraj pozabljenih ročic. Pohvalo si zasluži tudi prtljažnik, ki kljub na videz kompaktni obliki zadka ponuja kar 520 litrov osnovne prostornine ter z zlaganjem zadnjih sedežev omogoča prevoz daljših predmetov. Zelo priročno je tudi samodejno odpiranje pokrova (z vzmetjo) z gumbom na daljinskem upravljalniku ali na sredinski konzoli.

Tipo pozitivno preseneča z voznimi lastnostmi in kakovostjo izdelave.


Našega testnega tipa je poganjal šibkejši od dveh turbodizelskih strojev v ponudbi. Gre za 1,3-litrski multijet, ki razvije 70 kilovatov (95 KM) in 200 Nm največjega navora, povezan pa je z ročnim petstopenjskim menjalnikom. To mu ne omogoča dih jemajočih zmogljivosti, a je povsem dovolj za vsakodnevno uporabo. Čeprav tovarna navaja, da je ves navor na voljo že pri 1.500 vrtljajih, se štirivaljnik razživi šele nad 2.000 vrtljaji na minuto. Zato sprva deluje malce zaspano in za bolj živahno vožnjo zahteva nekaj več dela s prestavno ročico, ki ima dokaj natančne hode. Motor je uglajen, a ne glede na to na avtocesti v kabini postane precej hrupno, zaradi česar bi bila poleg boljše zvočne zatesnjenosti dobrodošla tudi šesta prestava. Ta bi lahko prispevala k manjši porabi goriva, ki je na testu znašala ne ravno rekordnih 6,4 litra na 100 kilometrov.

Prav veliko pa ne bi spreminjali na podvozju. To je sicer naravnano tako, da zagotavlja udobje tudi na slabših cestah, vendar obenem ni premehko in ne dovoli pretiranega prečnega nagibanja karoserije. Volanski mehanizem je natančen in komunikativen ter v ovinkih daje zanesljiv občutek nadzora, a visoke pnevmatike na 15-palčnih jeklenih platiščih dajejo vedeti, da vseeno ne gre pretiravati.

Da gre za avtomobil, ki cilja na racionalne kupce, se opazi predvsem pri razmeroma skopi varnostni opremi.


Racionalni duh se na koncu še najbolj očitno pokaže pri opremi. Poskrbljeno je za osnovno varnost, ne gre pa pričakovati najsodobnejših sistemov, s katerimi se kitijo vsi, ki želijo na vrh razreda. Osnovni nivo pop vključuje električni paket, ročno klimatsko napravo in avtoradio z monokromatskim zaslonom, a brez upravljanja na volanu. Prav tako ni tempomata ali bluetooth povezave za prostoročno telefoniranje. Vse to in še več je sicer na voljo pri bogatejših paketih opreme ali za doplačilo, s čimer pa se tipo oddalji od osnovnega namena. Testni je z nekaj dobrodošlimi opcijskimi dodatki, kot so tipala za pomoč pri parkiranju zadaj, meglenki, naslon za roko spredaj in kovinska barva, s popustom (1.500 evrov) namreč stal nekaj manj kot 15 tisoč evrov, kar je za prostorno limuzino z dizelskim motorjem vse prej kot samoumevno.
 

prostorna kabina, prtljažnik, vozne lastnosti

doplačilo za parkirna tipala, cena brez popusta

brez napak