Čisti prestiž

Na trgu prestižnih športnih terencev, ki je bil dolgo rezerviran za tri nemške velikane, si je težko izboriti svoj del pogače. A Lexus je to z inovativnim pristopom vseeno uspel narediti, najprej z amerikaniziranim velikanom RX, nato še s kompaktnejšim modelom NX. Oblikovno je bil ta v trenutku pravi hit, smo pa avtomobilski poznavalci vseeno našli kar nekaj stvari, ki se japonskim inženirjem v prvo niso popolnoma posrečile. Ampak, saj zato so prenove! Jim je uspelo v red spraviti še nekaj tistih stvari, ki so nas motile?

Če bi morali izbrati eno samo stvar, ki bi si jo želeli pri modelu NX spremeniti, bi bile to zagotovo vozne lastnosti. Le malenkost bolj dinamična vožnja od počasnega premikanja po mestnih ulicah je namreč izdala, da je neprijetnega pozibavanja odločno preveč, komunikativnost volana pomanjkljiva in v ekstremnih situacijah podvozje nepredvidljivo. Preprosto povedano, NX niti približno ni ponujal vozniških užitkov, ki so pri nemških tekmecih skorajda del serijske opreme. Zato so se Lexusovi inženirji tokrat bolj posvetili temu področju in kot glavno rešitev ponudili elektronsko nadzorovano prilagodljivo vzmetenje. To omogoča mehko udobno vožnjo, ki je nekako sinonim avtomobilov te znamke, po drugi strani je lahko v užitek tudi vožnja skozi ovinke. Razlika med udobno in športno nastavitvijo podvozja je namreč občutna in uspešno spremeni karakter avtomobila.

Lexus NX je odlična alternativa za tiste, ki jih ne prepriča nemška trojica, a s seboj vseeno prinaša nekaj samosvojih posebnosti.


Glede na zunanji videz, ki je po prenovi še nekoliko bolj definiran in modernejši, so dobre vozne lastnosti nekako samoumevne, a ugled hibridnih pogonskih sklopov namiguje ravno obratno. Toyotino kombinacijo bencinskega in elektromotorja nekako bolj povezujemo z lovljenjem »zastonj« kilometrov kot adrenalinskih doživetij. Tokratna kombinacija dveh elektromotorjev in 2,5-litrskega bencinskega štirivaljnika modela z oznako NX300h se spogleduje z obema skrajnostma. Poleg sprednje kombinacije bencinarja in 105-kilovatnega elektromotorja ima še dodatni 50-kilovatni elektromotor za pogon zadnjih koles. Zato je oprijem nekoliko boljši, prenos moči na asfalt pa bolj učinkovit. Edini trn v peti voznikom, ki imajo radi dinamiko, in ta je skupen vsem hibridom znamk Toyota in Lexus, je brezstopenjski samodejni menjalnik. Zanesljiv in tehnično preprost izdelek se sicer izkaže z varčnostjo, a ob priganjanju poskrbi za tuljenje motorja in je vse prej kot športno odziven.

Na srečo ima NX odlično zvočno izolirano kabino, zato hrup motorja skorajda nikoli ni moteč. Izdelava je vrhunska, materiali izbrani, a v samosvojem japonskem slogu in z nekaj dobrodošlega karakterja. Tega zagotavlja tudi izbira rdečega usnjenega oblazinjenja sedežev. Ti so udobni, izdatno nastavljivi in obenem nudijo dober bočni oprijem. Dobro se sedi tako na sprednjih kot zadnjih sedežih, kjer je kolenskega prostora dovolj, nad glavami pa največjim zmanjka kak centimeter ali dva.

Seveda je NX do zob založen s sodobno elektroniko, tako zabavno kot varnostno. Na armaturni plošči kraljuje velik osrednji zaslon, ki mu še vedno ukazuje na dotik občutljiva tablica poleg prestavne ročice. Zanimivo, merilniki so še vedno analogni, le majhen zaslonček s podatki potovalnega računalnika je med njimi. Je pa zato toliko bolj napredna varnostna tehnika, ki vsebuje vse od prepoznavanja prometnih znakov do radarskega tempomata in 360-stopinjskega pogleda okoli vozila. Vse tem in neštetim dodatkom primerna je cena vozila, ki je, glede na ponujeno in predvsem zaradi unikatne drugačnosti, popolnoma na mestu.
 

​

pogonski sklop, prostornost, poraba

​

menjalnik, multimedijski vmesnik

​

brez napak