V duhu stare slave

Prejšnja generacija modela peugeot 2008, dvestoosmica z nekaj več, je v hipu postala uspešnica in novinec je na dobri poti, da ponovi njen uspeh. V primerjavi s predhodnikom in aktualnim 208 je opazno zrasel v vse smeri, tako da se v poplavi tekmecev z renaultom capturjem ali volkswagnom T-cross na čelu uvršča med večje predstavnike izjemno priljubljenih križancev segmenta B.

Z dolžino 4,3 metra in notranjo prostornostjo se zlahka postavlja ob bok kompaktnim avtomobilom. Na sprednjih sedežih bosta zlahka sedela dva višjerasla človeka, tudi zadaj je prostora za noge dovolj, a čeprav gre za razmeroma velik avto, bodo trije vštric vseeno sedeli precej na tesno. S sidrišči isofix je poleg zadnjih stranskih opremljen še sovoznikov sedež. Uporabno velik prtljažni prostor s svojimi 434 litri sodi v razredno povprečje, zlaganje naslonjal zadnjih sedežev – deljivo v razmerju 60 : 40 – ni nič posebnega (sedeži, na primer, niso vzdolžno pomični ali kaj podobnega), a po drugi strani prinese skoraj 1,5 kubičnega metra prostora. Kot uporabno se izkaže dvojno dno, ki nudi bodisi več skupnega prostora, ko je v nižjem položaju, bodisi skoraj ravno dno, ko je v višjem. 

Majhen volanski obroč z merilniki nad njim in upravljanje številnih funkcij prek osrednjega zaslona okrnita celostno dober vtis.


Nelagodje vam utegne povzročati Peugeoteva notranja arhitektura (obnjo smo se nazadnje obregnili v testu peugeota 208 v AF247, pa tudi že nekajkrat pred tem) majhnega volanskega obroča in merilnikov nad njim. Spet smo imeli težave z iskanjem pravega položaja (bodisi je bil volan prenizko bodisi je zakrival dobršen del merilnikov) in ergonomija si zato kljub izdatnim nastavitvam ne zasluži pozitivne ocene. Ja, vem, nekateri ste nad to rešitvijo navdušeni, a vseeno: pred nakupom obvezno preverite, ali vam ustreza ali ne. Tisti »saj se bom navadil« žal kasneje vse prepogosto obžalujemo in v tem segmentu je izbira tako velika, da nam takšnih kompromisov ni treba sklepati. Pika na i je ne ravno najboljši na dotik občutljivi zaslon na sredinski konzoli, ki poleg povprečnega infotainmenta združuje preveč funkcij – žal tudi tiste za uravnavanje prezračevanja. Listanje po podmenijih in vizualno preverjanje, ali je dotik »prijel« ali ne, vsekakor ne pripomore k varnosti. Po drugi strani je kakovost naravnost vzorna in boljša kot v tako imenovanih premium predstavnikih – audiju Q2, na primer. Materiali so mehki in prijetni na otip, pohvalimo lahko tudi uporabno velika odlagalna mesta in predale za drobnarije ter njihovo zadostno število.

Že v osnovi je razmeroma bogato opremljen, srednji paket allure pa praktično ne pušča prav veliko odprtih želja.
Volan je žal precej sterilen, in čeprav pri višjih hitrostih otrdi, ne nudi prav natančnega občutka. Ta je manj suveren tudi na račun precej mehkega podvozja, zaradi česar se med počasnejšo ali zmerno vožnjo prek neravnin avtomobil precej pozibava. Tudi nagibanja v zavojih je pričakovano precej, medtem ko pri višjih hitrostih, na avtocesti, lega na cesti pušča dober občutek. Preizkusili smo ga s srednjo bencinsko možnostjo, prisilno polnjenim 1,2-litrskim trivaljnikom, čigar 96 kW (131 KM) zlahka opravi z vsemi nalogami – vključno s primestno dinamiko ali avtocestnimi klanci. Zvočna zatesnjenost je razmeroma dobra, pri testnem vozilu pa mu je stregel ročni menjalnik s šestimi dobro preračunanimi posameznimi stopnjami prenosa, a ne ravno zgledno natančno ročico. Glede na izkušnje iz modela 208 bi tudi tu verjetno moral zadoščati šibkejši, dobrega tisočaka cenejši 100-konjski bencinar. 

Sicer pa 2008 s preizkušenim srednjim bencinarjem in srednjo ter pod črto zelo temeljito založeno opremo allure stane slabih 21 tisoč evrov oziroma z nekaj doplačili (kovinska barva, sprednja parkirna tipala …) tisočaka več, pri nakupu prek financiranja pa je njegova končna cena pod 20 tisočaki.
 

prostorna notranjost, videz, materiali in izdelava, motor

ergonomija, zaslon na dotik

brez napak