TEST IN OCENA: BMW i7 xDrive60

V osnovi je avtomobil, luksuzna limuzina, primerljiv z mercedesom EQS, oziroma, če razširimo, tudi z audijem A8 ali mercedesom S, za zadaj sedeče potnike pa je bolj kino dvorana. Ne, ne govorim o kakšnih običajnih zaslonih, vgrajenih v vzglavnike sprednjih sedežev, temveč o pravem, širokokotnem zaslonu 32 : 9 velikosti 79,5 centimetra, ločljivosti 8K, s sistemom Amazon Fire s povezavo 5G, ki se na ukaz spusti s stropa. Ob tem se samodejno dvignejo senčniki na zadnjem in bočnih oknih, vrhunski avdio sistem Bowers & Wilkins s kar 40 zvočniki, nekaterimi vgrajenimi v naslonjala sedežev, pa ustvari pravo filmsko vzdušje. Zaslon je deloma občutljiv na dotik, sicer pa ga upravljate z dvema »tablicama«, vgrajenima v vrata, ki obenem skrbita za upravljanje drugih funkcij.

Z razkošnim videzom in še razkošnejšo notranjostjo se zdi bolj na ravni maybacha kot mercedesa razreda S.


Se sprašujete, zakaj tokratni test začenjam na zadnjih sedežih? Zato, ker i7 – oziroma nova sedmica, saj je na voljo tudi s klasičnimi motorji, enim dizelskim in dvema priključnima hibridoma – pozornost posveča predvsem zadaj sedečim potnikom, tistim, ki volan zaupajo svojemu šoferju. Kar 5,4 metra dolg avtomobil namreč nikakor ne skopari s prostorom ne v predelu nog ne glav, kljub serijski panoramski strehi. Tudi če pred vami sedi kakšen višje rasti, ne boste imeli nikakršnih zadreg. Še več, če na desnem sprednjem sedežu ni nikogar, ga je mogoče pomakniti popolnoma naprej in zadnjega spremeniti v pravi pravcati ležalnik s številnimi dodatnimi nastavitvami in masažami vred. Sedeži testnega avtomobila so bili odeti v tkanino iz merino volne, ki jo je v primerjavi s serijskim usnjem treba doplačati, a ustvari občutek resničnega prestiža s poudarkom na trajnostnih vrednotah. V prestižnih limuzinah je bilo nekoč usnje tako ali tako namenjeno le vozniku v odprti kabini, gospôda zadaj je sedela na svili …

Jasno, uživali boste tudi kot voznik – zanj je namreč ergonomsko, pa tudi sicer, odlično poskrbljeno, vse informacije so na voljo na dveh velikih, rahlo proti vozniku ukrivljenih zaslonih v stilu drugih (naj)novejših BMW-jev. Desni (oziroma osrednji) je občutljiv na dotik in združuje številne ikone za upravljanje posameznih funkcij – vse od povezav do ponudnikov pretočne glasbe do čisto tehničnih nastavitev določenih sklopov avtomobila, ki pa zaradi svoje številčnosti včasih terjajo za varno vožnjo preveč brskanja. Zato odločitev Nemcev, da v svojih prestižnejših modelih ohranijo vmesnik v obliki vrtljivega gumba, ki je skupaj z nekaterimi drugimi bližnjicami med sedežema, vsekakor toplo pozdravljam. Z upravljanjem s kretnjami si še vedno nisem na »ti« (če se pogovarjam s sopotnikom, namreč precej krilim z rokami in zato nehote menjam radijske postaje), zato pa glasovno upravljanje z nagovorom »Hi, BMW« deluje dobro. Ve, ali mora ubogati voznika ali potnika, ukazu ustrezno nastavi temperaturo, na primer (če je voznik sam, za obe strani, sicer le za njegovo), in ko si zaželite kupiti »ambahga«, ponudi možnost navigacije do bližnjih restavracij (ne le s hamburgerji).

79,5 centimetra meri zaslon z ločljivostjo 8K, ki je namenjen potnikom na zadnjih sedežih.


Za pogon skrbita dva elektromotorja, po eden na vsaki osi s skupno močjo 400 kW (544 KM) in navorom 745 Nm, in kljub masi več kot 2,7 tone (prazen!) do stotice butneta v manj kot petih sekundah. Oziroma, bolje rečeno, zvezno pospešita, saj občutek ni tak kot v lovcu, ki ga izstrelijo s krova letalonosilke, temveč bolj v stilu jumbo jeta, ko pred vzletom pilot vse štiri ročice potisne do konca naprej. A obenem i7 med vožnjo zelo dobro skriva svojo velikost, tudi na račun krmiljenja zadnjih koles, ki zmanjšata obračalni krog v počasnejših in povečata stabilnost vozila v hitrejših ovinkih. Občutek na volanu je vseskozi, pričakovano, zelo dober, nagibanja v zavojih je malo. Zato je hitra vožnja pravi užitek in tudi nikakršnemu udobju se ni treba odrekati takrat, saj avtomobil izjemno dobro blaži udarce s ceste, odlična zvočna izolacija in tišina v notranjosti pa omogočata sproščen pogovor celo pri hitrostih, dovoljenih le na autobahnu. Z vsem spoštovanjem, maestro Zimmer, tokrat sem raje užival v tišini.

Električni sklop temelji na 400-voltni arhitekturi, baterija ima 101,7 kWh uporabne kapacitete in na papirju obljublja do 625 kilometrov dosega (v praksi ob mešanem režimu vožnje nekje do 450 kilometrov) ter omogoča polnjenje DC z močjo 195 kW (AC do 22 kW), kar na ustrezno hitri polnilnici zmore tudi v resnici. O ceni samo toliko, da je treba številne sladkorčke, vključno z omenjenima kino zaslonom in avdio sistemom, (drago) doplačati, o obliki pa kdaj drugič.
 

udobje, vozne lastnosti, kakovost in počutje v notranjosti, zaslon zadaj

v resnici zmeren doseg, oblika ni vsem všeč

brez napak