TEST IN OCENA: Jeep avenger e summit

Je le malce več kot štiri metre dolg, rahlo privzdignjen, popolnoma električen avtomobil s pogonom na sprednji kolesi lahko pravi jeep? Verjetno nismo edini, ki smo se ob pogledu na avengerja to vprašali. Lahko je jeep. Lahko pa bi bil tudi opel, peugeot ali fiat. A to v resnici sploh ni pomembno, ker to ni avtomobil, ki bi ga kupili zaradi kakšne njegove točno določene lastnosti, recimo jeepa zaradi njegovih značilno terenskih zmogljivosti. Avenger nima štirikolesnega pogona in poleg malce večje oddaljenosti karoserije od tal od »terenskih« lastnosti, ki smo jih namenoma dali med narekovaje, ponuja le še različne vozne načine za vožnjo na zahtevnejših podlagah (blato, sneg, pesek …). Sodi namreč v razred mestnih križancev, kjer se avtomobile kupuje z očmi, nato pa se jih praviloma uporablja za najbolj običajne vsakodnevne namene. In oči z avengerjem dobijo svoj delež užitka. Malček deluje kompaktno, robustno in sodobno, poleg tega pa ga krasi več zanimivih elementov, ki spomnijo na jeepa nad vsemi jeepi – willyssa in na splošno na avanturistični duh znamke. Prikupno in zabavno!

Notranjost je predvsem sodobna. Na armaturni plošči ima glavno vlogo vodoravna linija z osrednjim delom, ki je lahko, tako kot pri testnem vozilu, vpadljivo rumene barve in pod katerim se nahaja priročna odlagalna polica. Namesto klasičnih merilnikov je tu 26,1-centimetrski (10,3-palčni) barvni zaslon, ki omogoča različne prikaze, upravljanju multimedijske naprave pa je namenjen 25,9-centimetrski (10,2-palčen) zaslon na dotik z vmesnikom s pregledno grafiko, ki omogoča dodajanje funkcij z gradniki v slogu pametnih telefonov. Malce nižje najdemo vrtljiv gumb za nastavljanje glasnosti avdio naprave in klasične gumbe za samodejno klimatsko napravo, ki pa je samo enopodročna. Še malce nižje so nameščeni gumbi za upravljanje menjalnika, na katere se je treba navaditi in so vsekakor manj praktični od kakršnekoli prestavne ročice, saj vsakič zahtevajo pogled voznika, ki takrat, seveda, ne more gledati na cesto. Dobra plat odsotnosti prestavne ročice je ogromen predal v sredinski konzoli, s pokrivalom v slogu etuijev za računalniške tablice.

Ob zelo samosvojem in privlačnem videzu si večino tehnike deli z drugimi malimi križanci skupine Stellantis.


Spredaj se z izdatno nastavljivim voznikovim sedežem (tudi po višini) v kombinaciji z nastavljivim volanskim obročem zlahka najde ugoden položaj. Malce bolj utesnjeno pa se bodo počutili potniki v drugi vrsti, zlasti zaradi omejenega prostora za noge. Toda to niti ne preseneča, saj avenger sodi med bolj kompaktne modele v svojem razredu. Ob tem v zadku ponuja spodobno uporaben prtljažnik z najmanj 355 litri prostornine.

Sicer pa, ko se navadimo menjalniških gumbov, vse teče gladko. Električni pogonski sklop s 115 kilovati (156 KM) ne more zagotoviti ravno brutalnih pospeškov (stotica je dosegljiva v 9 sekundah), a omogoča zelo zvezna pospeševanja. Tudi vzmetenje, ki dobro blaži udarce pri vožnji čez neravnine, skrbi, da vse teče gladko. V kabini je prijetno tiho, le pri višjih hitrostih se sliši nekaj piša vetra. Nagibanje karoserije v ovinkih je omejeno, zato avtomobil daje dober občutek stabilnosti. Malce več komunikativnosti pa bi pričakovali od volana, ki precej skopo poroča o dogajanju pod kolesi.

Baterija s kapaciteto 54 kilovatnih ur po mešanem meritvenem ciklu WLTP obljublja 400 kilometrov dosega, v mestu celo do 580. V resnici je doseg pričakovano nekaj manjši. V urbanih džungli je najmanjši jeep s porabo okoli 14 kilovatnih ur kar varčen, tako da eno polnjenje zadostuje za okoli 380 kilometrov. Žal je precej drugače na avtocesti, kjer je ob porabi, ki se giblje okoli 20 kilovatnih ur, brez pogledovanja na preostanek dosega mogoče prevoziti le okoli 230 kilometrov, nakar pa se začne že malce bolj živčno odštevanje.

13.000 evrov manj stane izvedba z bencinskim trivaljnikom.


Ob naštetem je avenger predvsem odličen mestni avtomobil, saj s kompaktnostjo, rahlo privzdignjenim položajem sedenja in vselej pripravljenim električnim pogonskim sklopom, ki teče izjemno gladko in ne zahteva prestavljanja, omogoča prijetno in udobno vožnjo v urbanih območjih. Žal zaradi razmeroma majhnega dosega pri avtocestnih hitrostih ni idealen za daljša potovanja, ki pa so z možnostjo hitrega polnjenja z močjo do 100 kilovatov vseeno izvedljiva. Toda s ceno, ki presega 40 tisočakov (z opremo summit z vrha ponudbe), to, seveda, ni poceni mestni avto in bo z ekonomskega vidika prišel v poštev predvsem tistim, ki ga bodo lahko polnili doma, po možnosti z elektriko iz domače sončne elektrarne. Za druge bo gotovo boljšo izbiro predstavljal kar 13 tisoč evrov cenejši model s klasičnim pogonskim sklopom.

Pa je ob tem to še vedno pravi jeep? Bi rekli, da je, a le po videzu. Nedvomno pa je to prvi zares mestni jeep.
 

videz, kompaktnost, okretnost

poraba na avtocesti, upravljanje menjalnika z gumbi

brez napak