Terenec, ki ga je bilo mogoče videti celo iz vesolja!

Samo predstavljajte si, da bi na cesti, ali kjer koli drugje, srečali za nogometno igrišče in pol dolgo terensko vozilo, katerega kabina se nad vami vzpenja več kot šest metrov visoko. To bi bilo lahko le eno vozilo na svetu, ki pa danes ni več v uporabi. Kmalu po tem, ko je bil ameriški vojski izročen v uporabo, so ga namreč v zgodovino poslali zmogljivi tovorni helikopterji.

Ideja za nastanek orjaškega terenca-vlaka sega v zgodnja petdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat je podjetje LeTourneau razvilo prvo velikansko vozilo za premagovanje najbolj neprijaznega terena. Ključna je bila kombinacija dizelskega motorja v vlogi agregata električne energije in električnega pogona. Zmogljivost prvih primerkov je pritegnila pozornost ameriške in kanadske vojske, ki sta takrat razvijali tako imenovano linijo DEW. V času hladne vojne so namreč v Severni Ameriki želeli vzpostaviti sistem postojank na odročnih delih Kanade in Aljaske, kjer bi lahko pravočasno zaznali morebitni sovjetski napad. Prav gradnja teh postojank je bila izjemno zahtevna, zato se je gigantski terenec izkazal za odličnega pomočnika.

Ker so apetiti vojske postajali vse večji, se je LeTourneau loteval vse bolj zmogljivih vozil in na koncu prišel do izjemnega modela TC-497 overland train Mk. II. Namesto Cummingsovih dizelskih motorjev so pri tej izvedbi uporabili plinske turbine. Ena je bila nameščena na »lokomotivo«, kjer je skrbela predvsem za energijo, ki jo je potreboval nadzorni center. Šlo je za 6,1 metra visoko šestkolesno vozilo s prostorom za sanitarije, velikim skupnim prostorom in spalnico s šestimi posteljami. Prostor za vse to je omogočila prav uporaba plinske turbine, ki je bila manjša in lažja, a ni bila edina. TC-497 je imel namreč štiri, od katerih so bile tri nameščene po vagonih. S tem je bila zagotovljena energija za pogon kar trimetrskih koles z vgrajenimi elektromotorji. Za pogon je lahko skrbelo vseh 54 koles, vsa so tudi zavijala, saj je le tako lahko celotna garnitura priklopnikov vozila po isti poti.

Nosilnost tega vozila je bila naravnost izjemna. Tovor je lahko tehtal do 150 ton, ki ga je brez postanka s hitrostjo do 30 km/h prepeljal največ 640 kilometrov daleč. Pravzaprav je bila dolžina vozila praktično neomejena, saj je bilo zasnovano tako, da je bilo lahko dodajati dodatne vagone z lastno pogonsko močjo. Najdaljši sestav je menda meril 183 metrov.

Kot rečeno, se je zgodba iz vesolja vidnega vozila končala precej na hitro. V šestdesetih letih je namreč hiter napredek tovornih helikopterjev pomenil, da so ti lahko enako nalogo opravili hitreje in ceneje. TC-497 so po koncu uporabe ponudili v prodajo leta 1969, pri čemer je varno zatočišče pred uničenjem dočakalo le vozilo s kabino, ki je še danes na ogled v muzeju transporta v kanadskem Whitehorsu. Ker so bili vagoni večinoma izdelani iz aluminija, so bili skoraj vsi zaradi vrednosti materiala reciklirani. Kljub neslavnemu koncu se TC-497 še danes lahko pohvali z naslovom največjega terenskega vozila v zgodovini.

Model VC-22 sno-freighter je bil izdelan leta 1955 in je kot prvo terensko vozilo iz smeri ZDA dosegel arktični ocean.

Shema sestave kolesa prikazuje vgrajen elektromotor, kar je skupaj z možnostjo zavijanja pomenilo, da je bil terenski vlak izredno natančno vodljiv.