TEST IN OCENA: Volkswagen ID.buzz pro

ID.buzz. Že njegovo ime je zanimivo. Kajne? Je moderno, a obenem spomni na legendarnega bullija, ki ga poznamo že 70 let in je zagotovo eden od bolj značilnih Volkswagnovih avtomobilov vseh časov. Nanj buzz spomni tudi s prikupno zaobljeno obliko in lahko z dvobarvno kombinacijo karoserije. In čeprav se testni model ni mogel pohvaliti z njo, je prav lepo opozarjal nase z elegantno črnino in kar 21-palčnimi kolesi.

Prikupna oblika pa konkretno prinaša tudi nekaj praktičnih prednosti. Ena od teh je aerodinamična učinkovitost, s količnikom zračnega upora, ki znaša le 0,285, kar je ob nezanemarljivi čelni površini odličen rezultat. Druga je prostorska učinkovitost. Ob skupni dolžini 4,71 metra znaša medosna razdalja kar 2,99 metra, kar je ob 1,99 metra širine in 1,93 višine zagotovilo za prostorno notranjost. In prostora je res na pretek tako spredaj kot v drugi vrsti, kjer ga je mogoče prilagajati s 15-centimetrskim vzdolžnim pomikom deljive sedežne klopi. Sicer bi tu pričakovali še malce več prilagodljivosti v slogu bolj klasičnega hišnega kombija multivan, denimo s tremi ločenimi sedeži, kakšno mizico, ali s čim podobnim. Tega za zdaj ni na vidiku, a na voljo bosta dodatna sedeža v tretji vrsti. Se pa zato v zadnjem delu skriva res ogromen prtljažnik. Ta v osnovni postavitvi meri kar 1.221 litrov, pri čemer z zlaganjem sedežev prostornina naraste na 2.205 litrov. Njegovo uporabnost je mogoče dodatno povečati z doplačljivo talno polico na aluminijastem ogrodju, pod katero se skrivajo ločeni prostori za shranjevanje polnilnih kablov in manjših kosov prtljage.

Glede na zunanje mere je kabina zelo prostorna, a ne ponuja kakšnih inovativnih praktičnih rešitev, ki bi jih pričakovali v tako izvirno oblikovanem in sodobnem kombiju.


Sicer pa je ena od večjih vrlin tega kombija prijaznost do uporabnika. Buzz je zelo prijeten avtomobil. Njegova kabina s kombinacijo mehke, pa tudi kar nekaj trde plastike, deluje kompaktno in kakovostno. Zasnova voznikovega delovnega prostora je enaka kot pri drugih, že znanih modelih ID. To pomeni, da imata na armaturni plošči glavno vlogo manjši (13,5-centimetrski) 5,3-palčni zaslon pred voznikom za prikaz osnovnih informacij in večji 30,5-centiemtrski (12-palčni) osrednji za upravljanje multimedijske naprave in celotnega sistema. Vmesnik, na katerega se je treba malce navaditi, deluje bolj tekoče, kot v prvih predstavnikih družine ID, a še vedno pogrešamo fizične gumbe in stikala, vsaj za upravljanje klimatske naprave. Namesto klasične prestavne ročice je desno ob volanskem obroču nameščeno previsno stikalo, na katerega se brez težav navadimo.

Buzz pa je prijeten tudi zato, ker je med vožnjo pohvalno tih, k čemur ob dobri zvočni zatesnjenosti kabine prispeva tudi prej omenjena aerodinamičnost karoserije. Poleg tega je dobro vodljiv in okreten, pri čemer z visokim položajem sedenja ponuja dober pregled nad okolico. Ker je pogon na zadnjih kolesih, obračalni krog znaša le malce več kot 11,1 metra. Zato je vožnja nenaporna tudi v mestu in med parkirnimi manevri.

Elektromotor, ki je nameščen na zadnji osi, razvije 150 kilovatov (204 KM) in 310 Nm navora. To je dovolj za pospešek do stotice v 10,2 sekunde, medtem ko je končna hitrost omejena na 145 kilometrov na uro. Čeprav pospeševanje ni rekordno hitro, je zelo zvezno, kar prav tako prispeva k udobju med vožnjo.

30 minut zadostuje za polnjenje baterije z enosmernim tokom ob največji moči 170 kilovatov.


Z naštetim buzz hitro zleze pod kožo, a žal ga pestijo najbolj klasične bolezni električnih avtomobilov. Prva je doseg, ki ga zagotavlja baterija z neto kapaciteto 77 kilovatnih ur. Ob povprečni porabi, ki je pri poletnih temperaturah znašala dobrih 24 kilovatnih ur na 100 kilometrov, bi lahko z enim polnjenjem prevozili okoli 300 kilometrov. Brez avtocestnih voženj tudi do 350. Toda po izkušnji med prvo vožnjo v zimskih razmerah lahko računamo, da bo poraba v hladnih mesecih tudi za 20 odstotkov večja, doseg pa sorazmerno manjši. To pa je za avtomobil, ki bi sicer lahko bil odličen potovalnik, preprosto premalo. Druga njegova, prav tako huda hiba, pa je cena. Testni je z nekaj dodatki, kot so že omenjena 21-palčna platišča, električni pomik drsnih vrat, zložljiva vlečna kljuka, 230-voltna vtičnica v prtljažniku in polnilni kabel za hišno vtičnico, namesto 64.762 stal več kot 79 tisoč evrov. Zaradi tega kljub vsem vrlinam in prikupnim lastnostim objektivno ne predstavlja alternative bolj uporabnemu, sicer klasično ali hibridno gnanemu multivanu, ali kakšnemu drugemu cenovno dostopnejšemu kombiju. Novodobni bulli je kul, morda še preveč, saj je z električnim pogonskim sklopom in vsemi omejitvami, ki jih ta prinaša, v primerjavi s predhodnikom precej manj uporaben in bistveno bolj ekskluziven.
 

videz, prostornost, vozne lastnosti

ni prezračevalnih rež v drugi vrst, doseg, cena

brez napak