Tehnika
Zaviranje z enim prstom
- Električne parkirne zavore so varne in udobne, a jih moramo znati uporabljati
- Zavore, ki nam omogočajo varno parkiranje brez truda, "praznujejo" 10 let
- Razkrivamo razlike in skrivnosti dveh glavnih sistemov novodobnih parkirnih zavor
Četrtek, 2. januar 2014
Vse več sodobnih avtomobilov v serijski ali dodatni opremi ponuja električno parkirno zavoro. Ugotavljali smo, kakšne so prednosti in slabosti novih tehničnih rešitev. Uporaba novih parkirnih zavor, ki so bile prvič predstavljene v lancii thesis ter v renaultu vel satisu, se vztrajno širi tudi med avtomobile nižjih razredov. V bližnji prihodnosti bodo z njimi opremljeni tudi mestni malčki, leta 2015 pa že 20 odstotkov vseh evropskih avtomobilov.
Električne parkirne zavore se v osnovi delijo v dve skupini. V prvo sodijo tiste, ki imajo elektromehanski mehanizem, ki aktivira čeljusti kolutnih zavor. Pri drugih pa elektromotor, podobno kot klasična ročna zavora, napne jeklene vrvi, ki povsem mehansko aktivirajo zadnje zavore. Takšen sistem je bil najprej uporabljen pri vel satisu ter pri nekaterih drugih francoskih avtomobilih, nato pa še pri fordih, oplih in land roverjih.
Za učinkovito blokiranje avtomobila na klancu z velikim naklonom klasična ročna zavora zahteva kar nekaj napora, medtem ko je pri električni dovolj pritisk na stikalo.
Sistem z elektromehanskimi sprožilci v zavornih čeljustih, ki je bil prvič uporabljen pri lancii thesis, je najbolj razširjen predvsem pri nemških modelih srednjega in višjega razreda.
V obeh primerih električna parkirna zavora ponuja številne prednosti. Najbolj očitna je gotovo več prostora na sredinskem grebenu, saj ročico nadomesti majhno stikalo. Velika razlika je tudi v delovanju. Pri nekaterih modelih krmilna elektronika skrbi, da se zavora samodejno aktivira, ko ugasnemo motor, in popusti ob speljevanju ter s tem pozitivno vpliva na varnost in udobje. Aktivacija zavore lahko deluje tudi v povezavi z odpiranjem voznikovih vrat in s tem onemogoči neželene in nevarne
premike avtomobila. V obeh primerih zagotavlja mirovanje avtomobila na klancih (normativi določajo 18-odstotni naklon), pri čemer so proizvajalci še bolj strogi. Polno obtežena lancia thesis se ni smela premakniti na klancu s 30-odstotnim naklonom. Čeprav se to morda ne zdi tako pomembno, je potrebno poudariti, da se zaradi nepravilne uporabe parkirne zavore še danes dogajajo nesreče, pri katerih se avtomobili nenadzorovano odpeljejo po klancu. Številni vozniki parkirne zavore enostavno ne
aktivirajo, zato je samodejni mehanizem na tem področju gotovo dobrodošel.
V primeru prekinitve toka je pri sistemu z napenjanjem jeklenih vrvi možna mehanska sprostitev zavore, pri sprožilcih v čeljustih pa je potreben nov akumulator.
Poleg tega klasična parkirna zavora, ki deluje zgolj na zadnji kolesi, pri zaviranju v sili omogoča manjše pojemke v primerjavi z električno, ki prek sistemov ABS in ESP deluje na vsa štiri kolesa in s tem zagotavlja učinkovitejše zaviranje. Nekateri avtomobili s samodejnim menjalnikom omogočajo tudi samodejno aktivacijo parkirne zavore ob postankih pred semaforji ter samodejno sprostitev ob pritisku na plin.
Če povzamemo, je električna zavora (z izjemo okvar) udobna in učinkovita, a le, če jo znamo pravilno uporabljati. To je pomembno zlasti v zadnjem času, ko skoraj nihče več ne bere priloženih navodil (za podroben opis sistema je potrebnih približno 10 strani). Zato le redki vedo, da se lahko z dvojnim potegom stikala (ali s podaljšanim potegom le-tega) zavora aktivira z večjo močjo. Še manj uporabnikov ve, kako deaktivirati zavoro z napenjalci jeklenih vrvi v primeru okvare. Pri sistemu z
integriranimi sprožilci pa v primeru prekinitve električnega toka avtomobil žal ostane blokiran, zagato lahko reši le nov akumulator.
Napenjanje mišic ni potrebno
Homologacijski predpisi določajo, da mora parkirna zavora zadržati polno obteženo vozilo na klancu z 18-odstotnim naklonom in ob ročnem potegu zahtevati največ 400 Newtonov (40,8 kg), oziroma 500 Newtonov v primeru nožne aktivacije. Preizkusili smo tri vozila na klancih z naklonom 20 in 30 odstotkov. Pri kii venga, ki je opremljena s štirimi kolutnimi zavorami ter s klasično ročno zavoro, je bila na 20-odstotnem klancu potrebna sila 20,4 kg, medtem ko je na 30-odstotnem klancu le-ta narasla
na 25,2 kg. Ford B-max z bobnastimi zadnjimi zavorami je na 20-odstotnem klancu zahteval 25,3 kg, na 30-odstotnem pa 40,7 kg. Za blokiranje opel merive z električno parkirno zavoro pa je zadostoval preprost pritisk na gumb.