Moderen na kvadrat

Povsem v trendu in pravočasno so pri Kii na trg poslali kombinacijo najbolj vroče karoserijske različice ta hip in nič manj aktualnega hibridnega pogona. Nastal je niro, bližnji sorodnik modela hyundai ioniq (ta konkurira toyoti prius) in edini pravi tekmec Toyotini vroči žemljici – modelu C-HR.

Glede na to, kar lahko vidimo pri ostali ponudbi Kiinih križancev in športnih terencev, smo bili nad precej zadržano zunanjostjo nira kar malce razočarani. Daleč od tega, da je avtomobil grd ali neproporcionalen. Gre le za to, da, razen maske, ne ponuja prav nič posebej zanimivega ali drugačnega. Kot bi želel ugajati vsem naenkrat.

Druga plat medalje, ko govorimo o preprosti zunanjosti, je presenetljivo uporabna in prostorna notranjost. Udobno se sedi na sprednjih in zadnjih sedežih, kjer niti večjim potnikom ne zmanjka prostora. Nič manj prostoren ni prtljažnik, a njegovo uporabnost malce okrnita visok nakladalni rob in velikost notranjih blatnikov. Podiranje naslonjal zadnjih sedežev prostor poveča na 1.425 litrov, a na dnu ostane precejšnja stopnica.

Če notranjost nira primerjamo z njegovim japonskim tekmecem, je jasno, da so šli oblikovalci v dve povsem različni smeri. C-HR je videti kot kulisa s snemanja Zvezdnih stez, medtem ko je niro zadržano uglajen. Težko bi rekli, da je eden boljši kot drugi, saj se futurističnih zavihkov lahko naveličamo ravno tako hitro kot črne klasike. Po drugi strani pa iz mode nikoli ne gre dobra ergonomija, ki je zadnje čase prav gotovo ena boljših lastnosti avtomobilov te znamke. Preprosto, a na pravem mestu in pregledno, pa tudi na najsodobnejšo tehnologijo niso pozabili. Na 20,3-centimetrskem osrednjem zaslonu se prikazuje navigacija (tudi v 3D) in vse zabavi namenjene funkcije. Te vključujejo tudi povezljivost z apple carplay in android auto, digitalni radio in kup drugih. Manjši informacijski zaslon je pred voznikom, ta pa omogoča priljubljeno spremljanje delovanja hibridnega pogona.

Prijetno so presenetile zelo dobre vozne lastnosti, ki jih dopolnjuje poskočen hibridni pogon.


Srce in za mnoge bistvo tega avtomobila je ravno njegov pogon, ki so mu že v osnovi prilagodili tudi zasnovo platforme. Poganja ga 1,6-litrski bencinski motor z neposrednim vbrizgom goriva in močjo 77 kW (105 KM), pomoč pa mu nudi 32-kilovatni elektromotor. Po zaslugi elektromotorja se v mestu zelo hitro zgane tja do 60 km/h, spodoben bencinski motor pa poskrbi za sprejemljive potovalne hitrosti. Glavna zasluga za živahne vozne lastnosti gre samodejnemu menjalniku z dvojno sklopko, ki ga sicer v tovrstnih hibridih nismo vajeni. Pri glavnem tekmecu prisegajo na neodziven CVT (brezstopenjski menjalnik), ki poleg tega ob priganjanju poskrbi tudi za neprijeten hrup.

Za križanca lepo uglašeno podvozje in spodobna vodljivost sta nas prej kot v pretirano varčevanje spodbujala k dinamični vožnji, zato smo na testu zabeležili skupno povprečje porabe 6,6 litra, brez težav pa smo se vozili tudi s petimi litri na 100 kilometrov. Od tovarne obljubljene vrednosti so sicer izvedljive (dokaz za to je povprečje 3,7 litra za hibridno vožnjo od obale do obale ZDA, ki je zapisan tudi v Guinnessovi knjigi rekordov), a to zahteva izjemno mero potrpežljivosti. Tako od voznika kot drugih udeležencev v prometu.

Ob vseh odlikah, s katerimi se lahko pohvali niro, pa na vse skupaj meče senco sladko-kisel problem. Je namreč tako iskan avtomobil, da je slovenskemu trgu namenjena le peščica primerkov, ki zelo hitro najdejo lastnike.
 

pogonski sklop, poraba goriva

uporabnost prtljažnika

brez napak