»Pazi feltne!«

Mercedesov kompaktni športni terenec ali bolje rečeno križanec med kombilimuzino in športnim terencem z oznako GLA ni ravno avtomobil, ki bi ga brez pomislekov zapeljali v blato ali med kamenje. Temu, seveda, ni namenjen. Zlasti v takšni šminkerski izvedbi z 19-palčnimi lahkimi platišči sodi bolj v mesto ali največ na parkirišče kakšnega mondenega smučišča. Toda pod kožo premore spoštovanja vredno terensko tehniko, od štirikolesnega pogona, ki samodejno prenaša navor na zadnji kolesi, ko sprednji izgubita oprijem, do sistema za vožnjo z nadzorovano hitrostjo po klancu navzgor in navzdol s prikazom vstopnega in izstopnega kota na osrednjem zaslonu.

Skratka, gre za avtomobil, ki dejansko zna plezati in bi znal voznika rešiti iz kakšne zagate. A resnici na ljubo najverjetneje te priložnosti ne bo dobil, ker se ne bo prebil iz asfaltne džungle. Bo pa vsekakor poskrbel za ugled taistega lastnika in mu ponudil še marsikaj drugega, denimo stilsko oblikovano notranjost, ki kljub kar izdatni uporabi trde plastike deluje kakovostno. Tu med drugim najdemo Mercedesovo značilno obvolansko prestavno ročico samodejnega menjalnika, ki bi jo zaradi njene praktičnosti želeli imeti v vsakem drugem avtomobilu.

Gre za avtomobil, ki zna dejansko plezati, a bo največkrat plezal le na kakšen pločnik.


Med manj prijetnimi lastnostmi velja omeniti sedeže z integriranimi vzglavniki, ki močno otežujejo nameščanje otroških sedežev in zmanjšujejo prostor za noge malčkov, ter precej slabo preglednost nazaj zaradi majhnega zadnjega stekla in zajetnih C-stebričkov. Toda med izboljšave, ki jih je prinesla prenova, sodi sistem kamer za pogled okoli vozila in za vzvratno vožnjo, ki v povezavi z 20,3-centimetrskim (8-palčnim) zaslonom z zelo jasno sliko močno lajša življenje pri manevrih.

Testni avto je poganjala dobro uigrana kombinacija 2,1-litrskega turbodizelskega štirivaljnika in sedemstopenjskega dvosklopčnega samodejnega menjalnika. Motor ponuja več kot dovolj moči in navora, saj avtomobil do stotice požene v 7,7 sekunde. Nedvomno bi lahko bil bolj uglajen, zlasti ob hladnih zagonih in pri avtocestnih hitrostih, kjer je glasnejši, kot bi pričakovali. Dvosklopčni menjalnik prestavlja hitro in takrat, ko to pričakujemo, zamerimo mu le občasno zamujanje ob pretikanju v vzvratno prestavo. Če se avto, denimo pri manevrih na klancu, premakne le za nekaj centimetrov naprej namesto nazaj, ni prijetno, včasih je celo nevarno. Poraba na testu je znašala 7,3 litra na 100 kilometrov, z nekaj pazljivosti bi lahko shajali s slabim litrom manj.

Turbodizelski stroj je malce glasen, kombinacija z dvosklopčnim menjalnikom pa hitro zleze pod kožo.


Občutek za volanom, zlasti s to glamurozno obutvijo, je močno cestni in le za kanec terenski. Nagibanje karoserije v ovinkih je, kljub večji oddaljenosti karoserije od tal, majhno, vzmetenje pa tako trdo, da si zapomnimo vsakega malce višjega ležečega policaja. Tudi na pločnik lahko zlezemo, a previdno in počasi, da ne bi poškodovali platišč, ki so obuta v nizkopresečne pnevmatike.

Gre torej za postavljaški avtomobil, ki je robusten in eleganten obenem, poleg tega je dejansko zmožen vožnje po terenu. Toda, priznajmo si, da je mestni terenec, ne glede na to, kako paradoksalen je ta izraz. Mesto mu namreč najbolj paše in on najbolj paše mestu. Vsa našteta tehnika, videz in ugled trikrake zvezde pa imajo svojo ceno. Natančneje dobrih 39 tisočakov za serijski model oziroma slabih 52 za takšnega, kot smo ga preizkusili mi.
 

videz, ergonomija, štirikolesni pogon

preglednost nazaj, končna cena

brez napak