Trije so že gneča

Imate zadrego pred trivaljnimi motorji? Nikar! Ti že dolgo niso več zgolj slabotni mlinčki z zvokom šivalnega stroja in tako skromnimi zmogljivostmi, da vas v višnjegorski klanec (tam pri Polževem, ja) prehiti celo avtobus, ki vozi na relaciji Beograd–München. Kje pa! Ampak – v miniju, ki za povrh nosi še športno oznako cooper? Odličen je!

Seveda, gre za člana nove generacije modularnih BMW-jevih motorjev, ki v cooperju iz treh valjev s skupno prostornino 1,5 litra razvije okroglih 100 kW moči (136 KM). Veliko za tako majhen avtomobil, ob tem pa je tu še 230 Nm navora, katerega krivulja svoj vrh dosega v radodarno širokem območju. Ni ga treba priganjati, da zvezno in odločno pospešuje, z višanjem vrtljajev pa začne še dodatno napenjati mišice – kot mlad žrebec, preden se požene v galop. Ob tem postaja tudi vse glasnejši, vendar nič kaj trivaljno ropotajoč, temveč prijetno športno rohneč, s čimer še dodatno vabi, da si ga privoščite s polno žlico.

Mini, kakršen mora biti. Poseben, privlačen, opazen in vozniško odličen. Tudi s trivaljnim motorjem.


In takrat si zaželite, da bi bil S, morda celo JCW. Saj ne, da bi bil običajni cooper premalo – nasprotno! Pospešek do stotice v manj kot osmih sekundah je dosežek, za kakršnega bi si velika večina malčkov pošteno obliznila prste. A mini se lahko pohvali še z resnično vrhunskim podvozjem, ki zlahka opravi tudi z (občutno) močnejšimi stroji. Lega na cesti je naravnost fantastična, tako da mu z vidika vozniških užitkov prav gotovo ni enakega. Pika na i je še odlična komunikativnost oziroma tista pristna povezava voznika in stroja, kjer s prsti na volanskem obroču in z zadnjico v ravno prav športnem sedežu ves čas čutite, kaj se dogaja pod sprednjimi in zadnjimi kolesi.

Resnično, pravi užitkar je tale mini. A le, če sta sama. Tudi kadar ne pretiravate s hitrostjo, bosta njegov energični značaj in trdo podvozje sopotnici kmalu utegnila iti na živce, tisti na zadnjem sedežu – tudi sedemletna hčerkica, ki jo tako navdušujejo raznobarvni, v resnici malce kičasti svetlobni elementi na sredinski konzoli – pa bo kolena vseskozi tiščal v vaš sedež (ali pa vi svoja pod volanski obroč). S tem se mora(te) sprijazniti.

Zato pa o ceni – več kot 20 tisočakov brez in skoraj 30 z dodatki testnega vozila – pravzaprav nima smisla razpravljati. Če iščete majhen avtomobil za ugodno ceno, prav gotovo ne razmišljate o miniju, a če vas mika in si ga nameravate privoščiti, potem najverjetneje ni prav pomembna.

POLETI Z MANO

Mini me je spomnil na mojo nekdanjo službo nad oblaki. Čeprav je ne pogrešam, bi z veseljem podoživela svoj 'supy' (prvi operativni let), ki ga je zaznamoval čaroben razgled. Kot novopečena članica kabinskega osebja sem imela v času vzleta in pristanka enkratni privilegij posedanja v družbi pilotov. Ker pa je bila moja prisotnost omejena na dve ključni fazi poleta, je zame veljala omejitev komunikacije ter prepoved dotikanja – stikal, seveda! L

Voznikov delovni prostor v miniju, na moje veliko veselje, spominja na pilotsko kabino. Oblika stranskih zračnikov posnema turbino reaktivnega motorja, okrogel osrednji zaslon se zdi kot letalski radar, stikala na stropu in osrednjem delu sredinske konzole pa so (z nekaj domišljije) na las podobna tistim iz Airbusa A380. J Celo vrvica, ki pripenja zadnjo polico v prtljažnem prostoru, se zaključi z nečim, kar izgleda kot mali turbinski rotor. Čeprav gre za prevozna sredstva očitno neprimerljivih dimenzij, me v povezavi z mini-malčkom na letala asociirajo še podobno okrogle linije, 'reaktivni zvok' motorja ter aviacijsko navdihnjen logotip.

Mladosten, razgiban in domiseln posebnež dragega videza me je kupil z monokromatsko zunanjostjo in značilnimi nalepkami. Še posebej 'posh' so mi delovala vrata brez okvirjev stekel ter sedeži v škotskem karu. Zabavna se mi je zdela povezava nekaterih nastavitev (temperature, zvoka, prezračevanja … ) s sorazmerno barvno osvetlitvijo osrednjega ekrana. Razveselila sem se neobčutljive sklopke, natančnega volana, zanesljivega parkirnega asistenta ter presenetljivo nemotečega oglašanja parkirnih tipal.
Spregledala sem mu gretje sedežev, ki mi je v vseh treh stopnjah zakurilo rit. Ni me zmotila vijolična barva ambientalne osvetlitve, za katero verjamem, da ni za vsakogar. Z malce vaje sem se privadila celo krožnega gumba za upravljanje z nastavitvami, ki je za napredovanje v meniju zahteval zasuk v obratni smeri urinega kazalca. Malce prikrajšano sem se počutila le zaradi pomanjkanja prtljažnega prostora in nepraktičnosti trivratnika.

Pod črto, zemeljske milje s polepljenim posebnežem so bile izredno zabavne in malce nostalgične. Spomnil me je na jeklene ptice, ki sem jih zapustila nekje v daljnih toplih krajih. Najin prizemljeni let je bil v primerjavi s tistimi nad oblaki precej manj stresen in nič kaj turbulenten. S svojo karto za potovanje pod njegovim okriljem pa sem spoznala, da po udobju presega povprečno ponudbo ekonomskega razreda. Še bi 'letela' …

motor, lega na cesti, komunikativen volan

utesnjena notranjost, trdo podvozje

brez napak