Stare vrednote na nov način

Civic, tako kot drugi Hondini modeli, nekako ne premore prepoznavne oblikovne identitete, a zato ostaja zvest kakovosti in dobri tehniki ter s tem povezanim voznim lastnostim. Tudi po petih desetletjih obstoja in v aktualni, enajsti generaciji ni prav nič drugače.

Vseeno prinaša pomembno novost – hibridni pogonski sklop z oznako e:hev, kombinacijo električnega in dvolitrskega bencinskega motorja, kjer slednji neposredno poganja kolesa le pri večjih obremenitvah in pri višjih hitrostih, sicer pa za učinkovitost žene generator električne energije in napaja baterijo ali se popolnoma izklopi. Glavni pogonski vir je namreč elektromotor s 135 kW (184 KM) moči in radodarnimi 315 Nm navora, ki so na voljo praktično takoj, ko pritisnete na stopalko za plin. Hipna odzivnost je tako nekako primerljiva z električnim avtomobilom, zmogljivosti pa so s pospeškom do stotice v 6,8 sekunde zelo solidne in precej prepričljivejše kot pri enako zmogljivi toyoti corolli.

Izbira je precej skromna – ena (petvratna) karoserijska oblika, en motor, trije paketi opreme in pet barv.


Med vožnjo po mestu bencinski motor običajno ne deluje, ko pa se pri močnejšem pritisku na stopalko za plin vklopi, to stori brez pretiranega razgrajanja. V primerjavi s podobnim sistemom v hondi HR-V oziroma njenim 1,5-litrskim motorjem je civic precej tišji, tudi piš vetra okoli karoserijskih robov je pri višjih hitrostih razmeroma dobro zvočno zatesnjen.

Nasploh se civic ne brani hitrejše vožnje, tako kot njegovi predhodniki se namreč ponaša z zanesljivo lego na cesti, občutek na volanu je vseskozi zelo dober in zaupanja vreden ter nudi dobre povratne informacije glede dogajanja pod 18-palčnimi kolesi. Kljub nizkopresečnim pnevmatikam vseeno dobro požira kratke udarce s ceste, zato mu glede udobja ne moremo ničesar očitati, obenem ga je pravi užitek hitreje pognati skozi ovinke. Celo pri višjih hitrostih ostaja civic vseskozi dobro uravnotežen ter niti s prednjim niti z zadnjim delom ne sili pretirano po svoje, je pa res, da ni kakšen izrazit, brezkompromisen športnik, temveč dober rekreativec, ki utegne premagati večino tekmecev svojega ranga.

7,8 sekunde za pospešek do 100 km/h potrebuje civic in ob tem navduši s športno obarvanimi voznimi lastnostmi. 


Ob dobrih voznih lastnostih se civic lahko pohvali s prostorno notranjostjo, zlasti na sprednjih dveh sedežih ni nikakršnih zadreg. Enako velja za kolena zadaj sedečih potnikov, medtem ko bi si za glave želeli kakšen centimeter več. Z zajetnimi žepi v vratih, odlagalnimi mesti med sprednjima sedežema in drugimi predali je dobro poskrbljeno za drobnarije, prtljažnik je med večjimi v razredu in zaradi petvratne zasnove lahko dostopen, a s precej visokim spodnjim robom. Sedi se precej nizko, kar pripomore k še bolj športnemu občutku, voznikov sedež je udoben, a žal s stopenjskim nastavljanjem (z ročico) naklona naslonjala. Zato po drugi strani sredinska konzola, pohvalno, ohranja fizične, vrtljive gumbe in klasična stikala klimatske naprave, kar je precej funkcionalnejše kot na dotik občutljivi drsniki pri volkswagnu golfu in nekaterih njegovih derivatih. Tudi infotainment z osrednjim, na dotik občutljivim zaslonom premera 22,8 centimetra ter grafiko in logiko menijev kot celota pušča boljši vtis. Nasploh je notranjost kakovostno izdelana, nekaj trde plastike je le na spodnjem delu armaturne plošče, sicer pa se ponaša z mehkimi materiali in nekaterimi zanimivimi oblikovnimi podrobnostmi, ki dodajo piko na i. Taka je prav gotovo satasta rešetka, ki se pne čez celotno širino in pod seboj skriva reže za prezračevanje.

Skratka, civic kljub spet popolnoma drugačni obliki ohranja značaj svojih predhodnikov in ob varčnem hibridnem pogonu tudi dobršno mero športnega duha. Cenovno v primerjavi s tekmeci sodi med dražje izbire, z za varnost in udobje temeljitim paketom opreme sport in obveznim doplačilom za kovinsko barvo (nekovinske niti ni v ponudbi) namreč stane skoraj 37 tisoč evrov.

prostorna notranjost, vozne lastnosti, poraba goriva

prostor za glave zadaj, cena

brez napak