iKona drugačnosti

Leta 2017, ko smo prvič v živo zagledali kono, takrat popolnoma nov Hyundaijev model, smo bili kar malce šokirani. Kompaktni križanec je ponujal stvari, ki jih drugi preprosto niso, od ostrih oblikovnih potez s poudarki »tapravih« terencev do naprednih tehnologij in možnosti izbire štirikolesnega pogona. Jasno, da so zato pričakovanja pri novi generaciji zelo visoka.

Na prvi pogled je kona z drzno novo podobo spet nekaj posebnega. Futuristični svetlobni letvici skorajda ne zmotita napetih čistih linij sprednjega in zadnjega dela. Čisto druga stvar pa so zajetne plastične obrobe pragov in blatnikov, v katere so spretno skriti preostali svetlobni elementi. To so nasprotja, ki skrbijo, da tudi te kone ne boste zamenjali z nobenim tekmecem.

Povečana kona kupcev ne privablja več z najmanjšim Hyundaijevim križancem bayonom.


Kabina je po drugi strani bližje drugim sodobnim modelom znamke, ima pa zanimivo lastnost, sicer izposojeno od električne linije Ioniq. Nikjer namreč nismo zasledili Hyundaijevega logotipa, niti na volanu, kjer je na troblji le diskreten simbol štirih kvadratnih pik. Dodaten znak, da sledi trendom električnih modelov, sta dva 31,2-centimetrska zaslona, eden pred voznikom in drugi na sredini, povezana v podolgovato celoto. Še enkrat lahko pohvalimo dejstvo, da na sredinski konzoli in ob ročici menjalnika ostaja lep nabor klasičnih gumbov, ki po naših izkušnjah od voznika terjajo manj pozornosti kot brskanje po zaslonu. Se je pa treba občasno podati tudi v lepo urejeno in bogato vsebino multimedijskega sistema. Osnovne funkcije (radio, navigacija, telefon in kar koli si že nastavite na prvo stran) so hitro dosegljive, malce pa nas je vseeno razburil podvig izklopa opozoril za prekoračitev omejitve hitrosti. Ta je pri novih modelih zakonsko obvezen in (sklepamo) ustvarjen za paranje živcev voznikov. Glasne piske ob vsaki prekoračitvi, tudi za en sam kilometer na uro, je treba ročno izklopiti ob vsakem zagonu vozila. Na srečo sistem dovoljuje nastavitev bližnjice do menija asistenčnih sistemov, kar opravilo nekoliko olajša. Ko smo že pri njih, so možnosti pri koni izjemne in kar nekoliko nepričakovane za tako kompakten model. Že osnovni paket pripomočkov smart sense je bogat, paket opreme impression pa ga nadgradi še z mnogimi, tudi s slikovnim prikazom območja mrtvega kota na instrumentni plošči.

1.900 evrov stane paket edition, ki vsebuje usnjeno oblazinjenje, gretje in hlajenje sedežev, električni pomik prtljažnih vrat ter zvočni sistem znamke Bose.


Varnost je seveda ena glavnih vrednot družinskega avtomobila, a ji prostornost močno konkurira. Na srečo se je v primerjavi s predhodnikom kona povečala za slabih 15 centimetrov, od tega okoli šest v medosju, zato je tako prostora na zadnji klopi kot v prtljažniku občutno več.

Avtomobil je postal tako konkreten, da je vstopna pogonska različica postala nekoliko vprašljiva izbira. Bencinski trivaljnik sicer s turbo podporo zmore solidnih 88 kilovatov (120 KM), ki so za nezahtevne voznike dovolj poskočni, a ne prav pretirano uglajeni. Še posebej v kombinaciji z ročnim menjalnikom, po katerem je treba velikokrat poseči. Če že ne zmogljivejšega motorja, smo si želeli vsaj samodejni menjalnik, ki pa stane dobra dva tisočaka. Med dobre plati lahko štejemo varčnost motorja, ki je med našim druženjem, kljub potrebi po občasnem priganjanju, spoštljivo ostal v območju dobrih sedmih litrov na 100 kilometrov.

Prej omenjeni bogata serijska in dodatna oprema sta razlog, da je testni avtomobil, kljub akcijskemu popustu v višini 2.500 evrov, dražji od tridesetih tisočakov. Je pa res, da za ta denar atraktivna kona po novem ponuja družinsko prostornost in enega najbolj naprednih skupkov tehnologij v tem razredu.
 

videz, prostornost, bogata oprema

cena, zmogljivost motorja

brez napak