Dirkalnik za vsak dan

Model stradale smo pospremili na prvo daljšo pot, z nami pa se je zapeljal prvi mož podjetja Dallara, Andrea Pontremoli. S čeladama na glavi se pogovarjava prek bluetootha, na dobrih tisoč kilometrov dolgi poti imava dovolj časa, da opiše, zakaj in kako je ta tako zelo poseben avtomobil nastal. V živo smo želeli preizkusiti eno od poslanstev, ki mu jih je v zibelko položil inženir Gian Paolo Dallara. To je potovati zgolj iz želje po potovanju. Zato smo po mednarodni predstavitvi, ki je potekala na cestah Salenta in v tehničnem centru Nardò na jugu Italije, vzeli en avtomobil in ga odpeljali domov, v Varano de' Melegari v okolici Parme. Gre za kraj, kjer je mladi inženir Dallara leta 1970 zasnoval in sestavil svoj prvi dirkalnik, prav takšno »barchetto«.

TEŽA ODLOČITEV
O tem, kako se obnese na stezi, pišem v posebnem okvirju, tu pa več o tem, kako voziti in prevoziti 1.046 kilometrov z avtomobilom, ki nima vrat in stranskih stekel in seže le 104 centimetre v višino. To razdaljo sva, z nekaj izjemami, ko sva želela začutiti veter v laseh, premagala z uporabo čelad. Vozne lastnosti in zmogljivosti so vse prej kot normalne. Videz in zasnova sta sad intuicije velikana, kot je Dallara (ta sodi med očete lamborghini miure iz leta 1966), in dela ekipe mladih inženirjev (povprečne starosti 31 let). Ekipo je sestavil Daniele Guarnaccia in jo vodil izven klasičnih prostorov Dallare, da bi ohranil ustvarjalnost, domišljijo in čistost osnovne ideje tega avtomobila. To je vplivalo čisto na vse odločitve, tudi na izbiro Fordovega 2,3-litrskega štirivaljnika, ki z ustreznimi predelavami zmore 400 »konjev« in 500 Nm ter obenem zagotavlja kompaktnost in želeno delovanje zadnjega usmerjevalnika zraka. Zasnove avtomobila so se lotili zelo natančno, z izračuni, ki so jih nato potrjevali s simulacijami.

Med vožnjo so stopala na višini zadnjice, kar je omogočilo oblikovanje sprednjega dela v slogu dirkalnikov, ki zajema velike količine zraka in jih nato usmerja pod karoserijo ter proti zadku. To zagotavlja kar 830 kilogramov aerodinamične obremenitve in ustvarja navpično potisno silo, ki (tudi brez opcijskega spojlerja) v ovinkih zagotavlja izjemen oprijem. Enako presenetljivo velja za avtocesto, kjer »prilepljenost« na tla posreduje občutek stabilnosti in varnosti, ki sem ga do zdaj doživel le pri dirkalnih avtomobilih. Oblika karoserije, za katero je poskrbel Lowie Vermeersch (sedanji kreativni direktor podjetja GranStudio iz Torina in nekdanji šef oblikovanja pri Pininfarini), skriva le servo zavore, volanski mehanizem brez pomagal, klimatsko napravo in notranjost, ki bi zadovoljila tudi inženirja Dallaro. Pontremoli pove, da je Dallara želel prvinski avtomobil, s katerim se je mogoče zapeljati na kosilo, nato pa na stezo, in to brez cele ekipe mehanikov. Vermeerschu je povedal, da ne želi robov, temveč obline, saj te za razliko od robov ne zastarijo. So večne. In res, če pomislimo na modele, kot so ferrari 250, lamborghini miura in jaguar E-type, ugotovimo, da gre za večne klasike, ki jih lahko narišeš, ne da bi svinčnik enkrat dvignil s papirja.

Medtem s sopotnikom požirava kilometre. Zaradi hladnega zraka v poznem popoldnevu vožnja brez čelad ne bi bila več prijetna, a »jet oklepa« iz ogljikovih vlaken sta povezana med seboj, zato se odlično slišiva, tudi skoraj šepetaje. Gre za nezanemarljivo udobje, saj vsak, ki se je že vozil s kakšnim kabrioletom, ve, da je lahko na daljših potovanjih zaradi piša vetra v kabini zelo hrupno, komunikacija s sopotnikom pa precej naporna. Pontremoli vklopi ogrevanje in ustvari se kot nekakšen mehur toplega zraka, ki omogoča takšno potovanje.

Ob vtičnici za polnjenje telefona najdemo odlagalno mesto, zraven sta še dva v usnje odeta okvirja, ki tvorita nekakšen ovoj za noge voznika in sovoznika. Vstopanje brez vrat nekoliko olajšata zelo nizka boka, zato se spuščanje v avtomobil zdi naravno, izstopanja in vstopanja v avtomobil med postankom za kavo pa niso videti nerodno.

IGRANJE Z VOLANOM
Avtocesta je odličen testni poligon za naš stradale. S sovoznikom odkrivava, da je ta avtomobil lahko zabaven tudi na zanj tako nenavadnem kraju. Včeraj sem z njim užival in za volanom spet odkrival že pozabljene občutke. Na cestah Salenta, ki ne slovijo ravno po gladki podlagi, se je neverjetno izkazalo vzmetenje, ki zgledno blaži udarce in odlično požira neravnine. Seveda imamo opravka z ekstremnim avtomobilom, ki pa ni tako ekstremen, kot bi pričakovali.

Vse to je odlična popotnica za trenutke, ko želiš pritisniti na plin. Pri tem imata glavno vlogo elastokinematika in okvir z vrhunskimi nastavitvami. To zagotavlja neverjeten občutek na vozniškem sedežu, saj avtomobil, ki ni nikoli pretrd, prek volana zelo natančno sporoča stanje oprijema. Vozniški položaj je odličen, navor štirivaljnika pa v kombinaciji z 855 kilogrami skupne mase izjemen. Pospeševanje se namreč zdi kot izstrelitev skozi čas.

To ni le športnik, temveč avtomobil, ki te spomni, kako uživaška so lahko potovanja za volanom. Je kot igra s hitrostjo in ovinki, a na varen način, in sicer zaradi Dallarovih bogatih izkušenj na področju ogljikovih vlaken in vozne dinamike.

ADRENALIN NA CILJU
Po enajstih urah prispeva v Varano de’ Melegari, kjer se je stradale rodil. Z bolj ali manj gracioznimi »škarjicami« izstopim iz avtomobila in prevzameta me lahkotnost in navdušenje. Ta avtomobil namreč spodbuja delovanje nadledvičnih žlez kot redkokateri drug jekleni konjiček. Vem, da ga bom hitro pogrešal. To ni športnik, niti superšportnik. Predstavlja drugačno dojemanje avtomobila za užitek. Po superšportnikih je Dallara svetu podaril novo dimenzijo. To je avtomobil za poznavalce. To je fantastičen … aerocar. Zapomnite si ta pojem, ki še ne obstaja – kot še pred nekaj meseci ni obstajal niti ta avtomobil.

PRAVO NARAVO POKAŽE NA STEZI: DIRKALNIK ZA VSAKDANJO UPORABO
Težko je opisati občutke, ki jih doživljaš, ko letiš skozi ovinke, ki si jih že velikokrat prevozil z različnimi superšportniki, in ugotoviš, da z dallaro stradale to počneš bolj sproščeno in pri precej večjih hitrostih. Zavoram, volanu, menjalniku in vzmetenju se bom posvetil takoj, ko obdelam aerodinamiko. Ob Lorisu Bichocchiju je za testiranja med razvojem skrbel tudi Marco Apicella, nekdanji voznik formule 1. Tako kot je njegov kolega poskrbel za nastavitve za doseganje idealne vodljivosti in voznih lastnosti, se je on z dušo in telesom posvetil končnim nastavitvam aerodinamike. Preden se odpraviva na stezo, mi pove, da bova naredila nekaj uvodnih krogov, ki mi bodo pomagali razumeti, zakaj je stradale v bistvu dirkalnik, prirejen za cestno uporabo. Za vožnjo z njim je potrebno posebno znanje. Zadnji spojler (aero pack za 11.590 evrov doplačila) namreč poskrbi, da nas pri hitrosti 280 km/h k tlom pritiska 830 kilogramov zraka. Gre za skok v neko drugo vozniško dimenzijo. Zato nasveti Apicelle ne bodo odveč. Toda že po treh krogih ugotovim, do kod si lahko upam, in vse skupaj postane bolj jasno in zabavno. V počasnih ovinkih čutiš ves mehanski oprijem, ki ga lahko ponudi le lahek avtomobil s tako togim okvirjem in tovrstnim vzmetenjem. Če pretiravaš ob vstopu v ovinek, te sprednji del opozori z rahlim popuščanjem, ki ga je mogoče takoj odpraviti s plinom. Če pretiravaš ob izhodu iz ovinka, prav tako zadostuje popravek s stopalko plina. V vsakem primeru zadostujejo majhni, kirurški gibi. Lahko bi rekli, da gre za zelo iskren avtomobil, čeprav bi si njegova dovršenost zaslužila drugačen opis.

Zadeve postanejo veliko bolj resne v daljših in hitrejših ovinkih. Tu pride na vrsto aerodinamika. Če nimaš izkušenj iz sveta formul, moraš biti previden in počasi odkrivati meje, ki so postavljene zelo, zelo visoko. Ko začne delovati potisna sila zraka, začutiš, da avtomobil obrača na manj mehanski, nekoliko nenavaden način. Zdi se, kot bi nevidna roka prijela za karoserijo, jo peljala v ovinek in poskrbela za tvojo varnost. S tem zagotovi neslutene odmerke adrenalina in hitrosti. Zavore, volan, menjalnik (na stezi sekvenčni) pa lahko opišem z enim pridevnikom: odlični.