






 |
|

Vožnja po robu
Prejšnji mesec sta nas šokirali dve športni nesreči. Prva v ameriškem
prvenstvu Indycar, kjer se je Dan Wheldon pri hitrosti 350 km/h zaletel v
drugi dirkalnik, malo kasneje pa tragedija Marca Simoncellija v prvenstvu
moto GP. Mladi italijanski motorist se je po padcu najprej ulovil, hip
zatem zapeljal na sredino steze in pri hitrosti kakih 200 km/h nehote
povzročil trčenje s Colinom Edwardsom, nakar ga je povozil prijatelj
Valentino Rossi. Bizarni nesreči, ki sta se zaradi spleta okoliščin
končali tragično.
Kaj nam to pove? Predvsem to, da absolutne varnosti ni. Varnost je dokaj
relativen pojem in ne glede na naša prizadevanja, da si podredimo vse
pomembne varnostne dejavnike, se nam vedno kaj lahko izmuzne in gre po zlu
(ali drugim) in po zakonu velikih števil se bo za nekoga končalo tragično.
Ko gre za visoke hitrosti, je nemogoče vse predvideti, zavarovati ali
zaščititi – ne z varnostnimi ukrepi ne z visoko tehnologijo. Na koncu je
hitrost tista, s katero se vse začne in konča.
Vmes je pa tveganje. Izziv hitrosti in človek, ki jo na skrajni meji
tveganja še lahko obvladuje. A prav to je ključni dejavnik, ki privlači
gledalce in občudovalce na dirkališča. Podobno kot nesreče. Čeprav se, ko
se zgodijo, vedno sprašujemo, na čigavi strani je bila krivda ali
odgovornost? Na strani organizatorja dirke, dirkača ali nesrečnega spleta
okoliščin? Odgovor je preprost: motorsport is dangerous, kot piše na
novinarskih akreditacijah za dirke F1. Res je, moto šport je nevaren. Tega
se posebej zavedajo dirkači, od amaterjev do profesionalcev na največjih
prireditvah.
Mnogi so se že pred leti spraševali, le čemu je Michael Schumacher v
zlatem obdobju pri Ferrariju prejemal plačo 35 milijonov dolarjev letno?
Poleg tehničnih in vozniških sposobnosti je imel Šumi tudi izredno veliko
osebno in marketinško karizmo, kar mu je dvigovalo ceno, a redko kdo je
pri tem pomislil, da je bila v tej ceni všteta tudi njegova glava! Bogata
nagrada in plačilo za dirkaške uspehe sta vsebovala tudi bonus za izredno
visoko tveganje – za primer smrti. Šumi ji je nekajkrat zrl v oči, a usoda
je bila na njegovi strani.
Nenehna vožnja po robu je tako sestavni del moto spektakla. Dirkači se
zavedajo tveganja in tanke linije, po kateri vozijo. Zato jih občudujemo,
zato so naši tihi junaki Wheldon, Simoncelli, Senna in še mnogi drugi, …
ki se jih bomo spominjali po njihovem pogumu in tveganju, po drugi strani
pa bodo njihove žrtve nemara pripomogle k izboljšavam tehnologije in
varnosti, kar, ironično, rešuje življenja v cestnem prometu. Spoštujmo to!
In nikoli ne pozabimo, da ceste niso dirkališča in da običajni vozniki
nimamo licence za tveganje ali izzivanje. Zato cestnih dirkačev nimamo za
heroje, pač pa za problematične divjake, ki za razliko od pravih junakov
kockajo – z usodami nedolžnih!
Ostanite še naprej v najboljši družbi …
P.S.
… tokrat v osveženi in v duhu časa prenovljeni podobi. Upamo, da so vam
spremembe všeč, obenem pa se veselimo vseh vaših komentarjev, kritik ali
pohval.
|
|