U V O D N I K

Vožnja po robu

Prejšnji mesec sta nas šokirali dve športni nesreči. Prva v ameriškem prvenstvu Indycar, kjer se je Dan Wheldon pri hitrosti 350 km/h zaletel v drugi dirkalnik, malo kasneje pa tragedija Marca Simoncellija v prvenstvu moto GP. Mladi italijanski motorist se je po padcu najprej ulovil, hip zatem zapeljal na sredino steze in pri hitrosti kakih 200 km/h nehote povzročil trčenje s Colinom Edwardsom, nakar ga je povozil prijatelj Valentino Rossi. Bizarni nesreči, ki sta se zaradi spleta okoliščin končali tragično.
Kaj nam to pove? Predvsem to, da absolutne varnosti ni. Varnost je dokaj relativen pojem in ne glede na naša prizadevanja, da si podredimo vse pomembne varnostne dejavnike, se nam vedno kaj lahko izmuzne in gre po zlu (ali drugim) in po zakonu velikih števil se bo za nekoga končalo tragično. Ko gre za visoke hitrosti, je nemogoče vse predvideti, zavarovati ali zaščititi – ne z varnostnimi ukrepi ne z visoko tehnologijo. Na koncu je hitrost tista, s katero se vse začne in konča.
Vmes je pa tveganje. Izziv hitrosti in človek, ki jo na skrajni meji tveganja še lahko obvladuje. A prav to je ključni dejavnik, ki privlači gledalce in občudovalce na dirkališča. Podobno kot nesreče. Čeprav se, ko se zgodijo, vedno sprašujemo, na čigavi strani je bila krivda ali odgovornost? Na strani organizatorja dirke, dirkača ali nesrečnega spleta okoliščin? Odgovor je preprost: motorsport is dangerous, kot piše na novinarskih akreditacijah za dirke F1. Res je, moto šport je nevaren. Tega se posebej zavedajo dirkači, od amaterjev do profesionalcev na največjih prireditvah.
Mnogi so se že pred leti spraševali, le čemu je Michael Schumacher v zlatem obdobju pri Ferrariju prejemal plačo 35 milijonov dolarjev letno? Poleg tehničnih in vozniških sposobnosti je imel Šumi tudi izredno veliko osebno in marketinško karizmo, kar mu je dvigovalo ceno, a redko kdo je pri tem pomislil, da je bila v tej ceni všteta tudi njegova glava! Bogata nagrada in plačilo za dirkaške uspehe sta vsebovala tudi bonus za izredno visoko tveganje – za primer smrti. Šumi ji je nekajkrat zrl v oči, a usoda je bila na njegovi strani.
Nenehna vožnja po robu je tako sestavni del moto spektakla. Dirkači se zavedajo tveganja in tanke linije, po kateri vozijo. Zato jih občudujemo, zato so naši tihi junaki Wheldon, Simoncelli, Senna in še mnogi drugi, … ki se jih bomo spominjali po njihovem pogumu in tveganju, po drugi strani pa bodo njihove žrtve nemara pripomogle k izboljšavam tehnologije in varnosti, kar, ironično, rešuje življenja v cestnem prometu. Spoštujmo to! In nikoli ne pozabimo, da ceste niso dirkališča in da običajni vozniki nimamo licence za tveganje ali izzivanje. Zato cestnih dirkačev nimamo za heroje, pač pa za problematične divjake, ki za razliko od pravih junakov kockajo – z usodami nedolžnih!

Ostanite še naprej v najboljši družbi …

P.S.
… tokrat v osveženi in v duhu časa prenovljeni podobi. Upamo, da so vam spremembe všeč, obenem pa se veselimo vseh vaših komentarjev, kritik ali pohval.