TEST IN OCENA: BMW M440i xDrive cabrio

Verjetno se boste strinjali, da kabrioleti niso avtomobili, ki bi bili namenjeni prevozu od točke A do točke B. So uživaški, a navadno ne ravno praktični, zato imajo praviloma status drugega ali celo tretjega vozila pri hiši. Toda med seboj se lahko zelo razlikujejo. Eni so majhni in športni, drugi so večji in bolj udobni, le redki pa so zares vsestranski. Takšna je bila, denimo, štirica cabrio prve generacije, ki je s trdo zložljivo streho udobje dvignila skoraj na raven kupeja. A po našem mnenju je izgubila tisti pristni duh, ki ga takšnemu avtomobilu lahko da le platneno pokrivalo. In prav k slednjemu so se Bavarci vrnili z novo generacijo tega modela. Na njegovi predstavitvi so se BMW-jevi predstavniki pohvalili, da je nova mehka streha tako dobro izolirana, da ponuja zvočno zatesnitev in s tem udobje skoraj na ravni trde strehe. Toda kot vsako trditev proizvajalca smo tudi to vzeli z nekaj »rezerve«. Tam smo se peljali izključno zgoraj brez, vedoč, da bomo lahko vse skupaj dodobra preverili na testu. In to smo zdaj tudi storili.

O obliki, ki je stvar okusa, se ne razpravlja, o razmerjih karoserije pa lahko, in pri štirici cabrio so takšna, kot pri elegantnem kabrioletu morajo biti.


Za pomik strehe skrbi elektrika in jo v prostor nad prtljažnik čisto tiho pospravi ali iz njega dvigne v 18 sekundah. To se lahko dogaja med vožnjo pri hitrosti do 50 kilometrov na uro. Moramo priznati, da je z zaprto streho v kabini presenetljivo tiho. Nekaj več piša vetra se zasliši le pri hitrostih, ki bi nas, tudi na avtocesti, utegnile spraviti v težave pri možeh v modrem. Človek tako zlahka pozabi, da sedi v kabrioletu, in tudi daljša potovanja ne predstavljajo težave.

Seveda se pravo doživetje začne, ko streho pospravimo in nad nami ostane le nebo. Takrat na svoj račun pridejo čuti, ki so v zavetju kabine klasičnih avtomobilov prikrajšani. Osupljivi pogledi na obalnih ali zavitih gorskih cestah, vonj po cvetju in sveže pokošeni travi ter zvoki, od katerih nas sicer ločita pločevina in steklo, nas popolnoma objamejo. Nas je navduševal predvsem zvok turbobencinskega šestvaljnika, ki se skriva za oznako M440i. Da bi naredil še večji vtis, mu v športnem načinu pomagajo zvočniki. Tudi v udobnem načinu lepo globoko prede, medtem ko v varčnem ecopro ob umiku noge s plina postane praktično neslišen, avtomobil pa gladko in popolnoma brez napora zajadra.

Na njem z izjemo omejeno uporabnega prtljažnika in cene težko najdemo kakšno napako.


Vozni načini vplivajo na odzivnost motorja in menjalnika, na krmilni mehanizem ter na vzmetenje, kar konkretno spreminja značaj avtomobila. Tako je lahko na eni strani prijetno športen, čeprav nikoli zares oster, na drugi pa lenobno udoben. Seveda ni dirkalnik, saj tehta skoraj dve toni oziroma 150 kilogramov več kot kupe. To se tudi z opcijskim prilagodljivim podvozjem M in številnimi nastavitvami občuti v ovinkih. Navor se prek hitrega osemstopenjskega samodejnega menjalnika v osnovi prenaša na zadnji kolesni par, pri čemer sistem xDrive poskrbi, da se po potrebi prenese tudi na sprednji kolesi. Zato zanesljivost ni nikoli pod vprašajem.

Pospešek do stotice traja 4,9 sekunde (pet desetink več kot pri kupeju), končna hitrost je elektronsko omejena na 250 kilometrov na uro. Ob takšnih zmogljivostih poraba ne more biti rekordno majhna. Testno povprečje se je ustalilo pri 10,1 litra na 100 kilometrov, ob bolj umirjeni vožnji se je brez težav spustila pod deset.

Toda to pri avtomobilu, ki s serijsko opremo stane okroglih 75 tisoč evrov, z dodatki, kot so aktivno prezračevanje sprednjih sedežev, vrhunsko ozvočenje Harman Kardon, 19-palčna platišča in privlačna kovinska barva, pa skoraj 90 tisoč, verjetno ni bistveno. Bistveni so užitki, ki jih lahko ponuja vozniku, sovozniku in celo dvema potnikoma na zadnjih sedežih. In bistvena je dovršenost na vseh področjih, zaradi česar to ni nujno drugi ali tretji, temveč bi lahko za marsikoga bil kar prvi, presneto privlačen avto pri hiši.
 

zmogljivosti, motor, zvočna zatesnitev kabine, udobje

cena

brez napak