TEST IN OCENA: Hyundai i10 1.0 style

i10 tretje generacije na prvi pogled precej spominja na svojega predhodnika, a v resnici prinaša pomembne spremembe. Predvsem je za 10 milimetrov nižji in 20 milimetrov širši, zaradi česar je videti bolj dinamično. Za dinamični videz poskrbijo tudi detajli v obliki čebeljega satovja, med katerimi najbolj izstopajo dnevne luči v tehniki LED.

Še bolj korejski malček preseneti s svojo notranjostjo, ki se zgleduje po precej večjih avtomobilih. Testni avto je bil opremljen z multimedijsko napravo z 20,3-centimetrskim (8-palčnim) zaslonom na dotik (serijsko od opreme comfort naprej), ki je največji v tem razredu. Naprava se razume s sistemoma Apple CarPlay in Android Auto, opcijsko vključuje navigacijo TomTom Live in tako malčku zagotavlja vse, kar imajo veliki.

Pomembno razliko v primerjavi s predhodnikom predstavlja večja medosna razdalja. Ta je pridobila 40 milimetrov in prinesla več prostora, zlasti v drugi vrsti. Sedežna klop lahko (z doplačilom 280 evrov) sprejme tri potnike, kar je v tem razredu prej izjema kot pravilo. Tu je prostora več, kot bi pričakovali v avtomobilu te velikosti. Dnevne potrebe lahko brez težav zadovolji tudi prtljažnik, ki v osnovni postavitvi meri 252 litrov.

To je idealen mestni avto, saj na 3,67 metra dolžine ponuja presenetljivo prostorno kabino. 


Manj novosti i10 prinaša pod srednjim pokrovom. Testnega je poganjal litrski trivaljnik z 49 kilovati (67 KM), ki je v ponudbi na voljo poleg malce močnejšega 1,2-litrskega motorja. Čeprav ne premore prav številčne konjenice, se rad zavrti in je prijetno živahen. Toda z živahnostjo je malce skregan opcijski petstopenjski avtomatizirani menjalnik. Čeprav prestavlja samodejno, ne gre za klasično avtomatiko, temveč za avtomatiziran ročni menjalnik, ki si za prehod med eno in drugo prestavo vzame res veliko časa. Deluje namreč tako, kot bi nekdo pritisnil na sklopko in ročno prestavil. Razlika je v tem, da tega ni treba početi vozniku, saj tudi nima pedala za sklopko, temveč to zanj stori elektronika. In ker je menjalnik opremljen le z eno sklopko, to traja in traja. V praksi se zdi, da motor prekine sicer zelo obetavno pospeševanje, globoko vdihne in nato spet zagrabi. To nas popelje v že malce pozabljene čase pred uveljavitvijo dvosklopčnih menjalnikov in zdaj že poznanih oznak DSG, DCT, EDC … 

Zakaj bi ga torej izbrali? Na zadevo je treba gledati pragmatično, predvsem z vidika stroškov. Zanj je treba odšteti 690 evrov, kar je dvakrat do trikrat manj, kot stanejo kakršni koli dvosklopčni ali samodejni menjalniki. Namenjen je ljudem, ki si želijo ali potrebujejo avtomobil, ki prestavlja sam, čeprav ne bo najhitrejši na svetu. In tale i10 res ni, saj za pospešek od 0 do 100 kilometrov na uro potrebuje 17,3 sekunde oziroma 2,7 sekunde več kot v kombinaciji z običajnim ročnim menjalnikom. Prav tako ni pretirano varčen. Na testu smo zabeležili povprečje 6,9 litra na 100 kilometrov, a verjamemo, da bi se poraba dolgoročno še malce zmanjšala. 

Avtomatizirani menjalnik je zelo počasen, a je obenem daleč najcenejša izbira za voznike, ki ne želijo ali ne morejo ročno prestavljati.


Sicer pa je to kompakten in kakovostno izdelan mestni avto, ki v osnovi za slabih 12 tisočakov ponuja veliko. Vse različice imajo serijsko vgrajena sistem za samodejno zaviranje v sili in sistem za pomoč pri ohranjanju voznega pasu, paket opreme style pa mu med drugim prinaša še samodejno klimatsko napravo, električni pomik sprednjih in zadnjih stekel, dnevne in pozicijske luči v tehniki LED, projekcijske žaromete z dodatnimi lučmi za osvetlitev ovinka in 15-palčna platišča iz lahke litine.

Tisti, ki si želi avtomobil, ki prestavlja sam, ga, če izbere i10, lahko dobi za slabih 13 tisočakov. S tem bo dobil prikupno oblikovan, sodoben, bogato opremljen, a žal ne ravno hiter mestni avto.
 

videz, prostornost, oprema

avtomatizirani menjalnik

brez napak