Temelji sodobne varnostne arhitekture avtomobila so stari pol stoletja

Kar osemnajstkrat bi lahko obkrožili ekvator, toliko metrov varnostnih pasov je Opel že vgradil v svoje avtomobile. Tudi če upoštevamo, da gre v vsakega okoli 15 metrov tega materiala, je to še vedno izjemen dosežek. A Oplova predanost varnosti na cesti je že takrat segala veliko dlje kot do zadrževalnikov oseb v vozilu.

Leta 1974, pred natanko pol stoletja, so Nemci pokazali varnostno vozilo Opel Safety Vehicle – OSV 40. To je bil konceptni avtomobil na osnovi modela kadett C, ki je uspel prestati čelni trk pri hitrosti 40 milj na uro (slabih 65 km/h), od koder tudi izhaja njegovo ime. Danes takšen avtomobil ne bi bil nič posebnega, takrat pa je Opel z njim jasno nakazal, da si vrhunsko varnost zaslužijo vsi tipi avtomobilov.

Omenjeno leto, kar 50 let nazaj, je Opel na mednarodni tehnični konferenci o večji varnosti vozil (International Technical Conference on the Enhanced Safety of Vehicles) v Londonu predstavil svojo zamisel o varnem kompaktnem avtu. S poskusnim vozilom, ki je na koncu tehtalo 960 kg, so Oplovi inženirji pokazali, da je bilo mogoče že takrat doseči optimalno pasivno varnostne tudi pri kompaktnih avtomobilih.

OSV 40 je med preskusnimi trčenji izpolnil vse zastavljene cilje: po čelnem trku v trdno oviro pri hitrosti 65 km/h je bilo še vedno mogoče odpreti vsa štiri vrata brez uporabe posebnega orodja. Prednji del vozila je tako dobro absorbiral energijo, da je bil stisnjen za 50 cm. OSV 40 je bil enako prepričljiv pri čelnem trku v steber pri hitrosti 50 km/h, trku v zadnji del vozila, bočnem trku v drog in pri preskusu prevračanja pri hitrosti 48 km/h.

Inženirji so imeli več idej, s katerimi so dosegli te zgledne rezultate. Kadett C je bil idealna podlaga z elementi, kot so varnostno krmiljenje, ki absorbira udarce, območja »mečkanja« spredaj in zadaj ter potniški prostor, zasnovan kot varnostna celica. Odbijači OSV 40 so bili napolnjeni s poliuretansko peno, ki jim je zagotovila sposobnost absorpcije. Spredaj so uporabili s peno napolnjene stranske elemente, ki se pri hitrosti trka nad osem kilometrov na uro zlomijo na nadzorovan način. Struktura pene je absorbirala dovolj energije, da so čelni trki pod to hitrostjo povzročili le majhno deformacijo – tako je nastal predhodnik »samopopravljivega« odbijača. Inženirji so s poliuretansko peno napolnili tudi notranje votle dele pragov in vrat ter tako ustvarili večje varnostne rezerve za bočni trk.

Ojačani strešni prečni elementi in prek konstrukcije varnostnih pasov v streho vpeta naslonjala prednjih sedežev so povečali stabilnost potniškega prostora (sedeže pa je bilo še vedno mogoče nastavljati). Poleg tega je bilo vetrobransko steklo iz večplastnega stekla prilepljeno neposredno na karoserijo – tudi z namenom povečanja togosti karoserije. V notranjosti vozila so bile vse površine, s katerimi bi potniki v primeru nezgode lahko prišli v stik, oblazinjene z dvocentimetrsko plastjo poliuretanske pene. Volan je bil opremljen z dodatnim zložljivim elementom v spodnjem delu volanskega droga. Varnost je bila na prvem mestu tudi v kokpitu OSV 40. Osrednji opozorilni sistem, ki ga je izdelalo podjetje Hella, je nadzoroval 11 funkcij in na morebitne napake opozarjal s prižiganjem ustreznih opozorilnih lučk. Štiri dodatne luči za zadnjim steklom so opozarjale na zaviranje v sili in delovale kot varnostne utripalke. Zaradi visoke postavitve so bile dobro vidne za udeležence v prometu, ki so bili za vozilom. Inovativni žarometi z možnostjo prilagajanja razpona žarometov so svetili v smeri vožnje, da ne bi slepili nasproti vozečih vozil – zgodnji predhodnik današnje Oplove prilagodljive tehnologije osvetlitve z žarometi Intelli-Lux LED®.

Deljeno vzvratno ogledalo je omogočalo popoln pregled, saj je spodnji del zmanjšal mrtvi kot na minimum. Prednja sedeža sta bila razširjena in sta ustvarila neprekinjeno pregrado do zadnjega dela vozila. Stranske opore, zlasti v predelu ramen, so v primeru bočnega trka preprečile trk voznika in sovoznika. Minimalistični vzglavniki na prednjih sedežih so vozniku zagotavljali dober pogled nazaj. Za potnike na zadnjih sedežih so razvili sistem vzglavnikov z lamelami v slogu rolet; vidljivost nazaj je ostala dobra. Vsi štirje sedeži OSV 40 so imeli tritočkovne varnostne pasove – tisti spredaj so imeli celo sistem za samodejno zategovanje varnostnih pasov.

OSV 40 je imel ogromen vpliv: ugotovitve, pridobljene pri razvoju in testiranju vozila, so bile kmalu neposredno vključene v proizvodnjo novih modelov. Hkrati je eksperimentalno vozilo prispevalo k ozaveščenosti javnosti, ki se je sicer spreminjala zelo počasi. Do takrat so bila vprašanja, kot sta varnost vozil in preprečevanje nesreč, komajda prisotna v zavesti ljudi, danes pa kupci avtomobilov pri izbiri modela vse bolj upoštevajo sisteme pasivne in aktivne varnosti. OSV 40 je že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja postal pionir sodobne varnosti vozil – še posebej v kompaktnem segmentu.