TEST IN OCENA: Ford S-max 2.5 duratec hybrid ST-line

Nekoč je bilo precej enostavno. Ob rojstvu prvega otroka si kupil kompaktni enoprostorec, pri drugem si ga zamenjal za številko večjega. Za trenutek odmislimo tiste družine, ki že z enim otrokom za tridnevno bivanje v petzvezdičnem all-inclusive hotelu prtljažnik S-maxa napolnijo do vrha, in tiste, ki v takšnih primerih na sicer manjši avtomobil namestijo strešni kovček. Šalo na stran, enoprostorci so izjemno uporabna vozila, a žal se njihova doba nezadržno izteka. Pri kompaktnih jih sicer še nekaj najdemo; na primer volkswagen touran in renault grand scenic, pri velikih je Fordov S-max eden zadnjih svoje vrste.

Če iščete resnično prostoren družinski avtomobil in ne marate kombija, je S-max verjetno prava izbira.


Zadnja prenova mu je prinesla nekaj manjših sprememb in novo pogonsko možnost – gre za hibridni pogonski sklop, znan že iz nekaterih drugih Fordovih modelov (kuge, na primer). Sestavljata ga 2,5-litrski bencinski motor s 112 kW (152 KM) in električni z 92 kW (125 KM), ki prek brezstopenjskega samodejnega menjalnika poganjata sprednji kolesni par. Gre za klasičen hibrid s sistemsko močjo 140 kW (190 KM), brez možnosti zunanjega polnjenja (v dnu prtljažnika nameščena baterija kapacitete 1,1 kWh sicer omogoča krajše vožnje zgolj z elektriko), ki en ali drug vir pogona prilagaja trenutnim potrebam, načinu vožnje in čim večji učinkovitosti. To mu resnično dobro uspeva, saj se je med testom S-max zadovoljil z le šestimi litri bencina na sto kilometrov, kar je za velikost in maso avtomobila zelo dober podatek in nekje na ravni dizelskega motorja, če ne celo bolje. Pri tem smo resda upoštevali nekaj načel varčne vožnje, a tudi sicer kaj več kot sedem litrov verjetno ne bi bilo potrebnih. Sistem sam vklaplja in izklaplja bencinski motor, samodejni brezstopenjski menjalnik pa vedno poskrbi za pravšnje prestavno razmerje. Med zmernim pospeševanjem nekako prehaja med navideznimi stopnjami, pri odločnem pritisku na stopalko za plin pa izbere optimalno visoke (in precej glasne) vrtljaje. V primerjavi z enako močnim dizlom s samodejnim menjalnikom so pospeški praktično enaki, končna hitrost pa nekaj manjša.

5,9 litra bencina smo ob upoštevanju nekaterih načel varčne vožnje porabili na testu, kar je podobno ali celo bolje od dizla.

S-maxu se sicer že nekoliko poznajo leta, predvsem pri malce zastarelo, a zato vseeno funkcionalno urejeni armaturni plošči. Merilniki so sicer digitalni, a z analognim prikazom, infotainment s sistemom sync 3 in zaslonom premera 20,3 centimetra je na trenutke malce okoren, za upravljanje najpomembnejših funkcij, pohvalno, skrbijo (precej majhna) klasična stikala. Še vedno prepriča z resnično prostorno notranjostjo in tremi posamičnimi, enakovrednimi, izdatno nastavljivimi (vzdolžni pomik, naklon naslonjala) in neodvisno zložljivimi sedeži v drugi vrsti ter naravnost ogromnim prtljažnikom.

Če ne marate »kombija«, je S-max (skupaj s sestrskim galaxyjem) pravzaprav edina možnost velikega in resnično prostornega enoprostorca, ki se kljub letom še vedno lahko pohvali z zelo dobrimi voznimi lastnostmi s pravšnjo kombinacijo udobja in dinamike. Tudi hibridni pogon me je prepričal, je pa res, da je ta dobre tri tisočake dražji od primerljivega dizla …
 

prostorna notranjost, trije sedeži v drugi vrsti, vozne lastnosti

malce zastarela armaturna plošča in infotainment, nizko odpiranje prtljažnih vrat

brez napak