Prava stvar!

Ko smo pred kakega pol leta testirali priključno-hibridno različico Mazdinega velikega športnega terenca CX-60, smo bili nad veliko stvarmi navdušeni, največji pomislek pa se je nanašal na pogonski sklop. Kombinacija bencinskega štirivaljnika in elektromotorja je izjemno zmogljiva, a ji manjka uglašenosti in prefinjenosti. Takrat smo zapisali, da Mazdi na tem področju preprosto primanjkuje izkušenj. Po drugi strani vsak, ki je vozil sodoben turbodizelski model te znamke, lahko pritrdi, da so to vrsto pogona odlično osvojili. In ker Mazda stvari vedno dela po svoje, je tudi tokrat ubrala nepričakovano pot. V času, ko se vsi ukvarjajo le še z električnim pogonom, so Japonci na novo razvili velik turbodizelski šestvaljnik.

Kar 3,3 litra prostornine so namenili vrstnemu stroju, ki izvira iz poznanega 2,2-litrskega štirivaljnika. Dva valja več pomenita, da ima motor nekoliko mirnejši tek, zato ne potrebuje dodatnih izravnalnih gredi, kar pa prinaša prihranek pri masi, ki je praktično enaka kot pri manjšem motorju. Tudi sicer motor prinaša kar nekaj zanimivih inovacij (o njih ste lahko v AF287 brali v rubriki tehnike), med drugim posebno zasnovo batov (ti so sedaj kovani jekleni), ki omogočajo učinkovitejšo razporeditev in bolj enakomeren vžig mešanice goriva in zraka, kar pod črto pomeni ugodnejšo porabo goriva.

Ena izmed glavnih vrlin tega avtomobila je udobno premagovanje daljših avtocestnih razdalj.


Na voljo sta dve različici motorja, ki smo ga mi tokrat preizkusili v zmogljivejši izvedbi s 187 kilovati (254 KM), ki ji pripada štirikolesni pogon in 8-stopenjski samodejni menjalnik. Že prvi kilometri so pokazali, da gre tokrat za čisto drugačen avtomobil, pa ne le zaradi pridušenega dizelskega brnenja, ampak zato, ker vse skupaj deluje veliko bolj gladko in zvezno. Motor z največjim navorom 550 Nm razvaja z udobnim križarjenjem ali hitro odzivnostjo ter pospeškom, ko to od njega zahtevate. Pospešek do stotice denimo traja 7,4 sekunde, a je največja vrlina tega avtomobila suvereno požiranje avtocestnih kilometrov. Tako zaradi udobja in lahkotnosti, s katero to počne, kot zaradi izjemne varčnosti. Razmeroma pazljiva vožnja povprečje drži tam med petimi in šestimi litri, medtem ko nam niti na daljši poti po nemških avtocestah pri hitrosti okoli 160 km/h ni uspelo preseči sedmih litrov. Enako velja za praviloma potratno mestno vožnjo. Prav gotovo gre za to velik del zasluge pripisati 24-voltni blago hibridni zasnovi, ki pomeni, da ima podporo manjšega elektromotorja z močjo 12,4 kW in navorom 153 Nm. Ta je nameščen med dizelski motor in menjalnik, energijo pa črpa iz baterije z vsega 0,33 kWh, a očitno naredi veliko razliko.

6 litrov je povprečna poraba, ki jo doseže brez posebnih voznikovih varčevalnih ukrepov.


Po drugi strani je dizelski CX-60 z opremo homura, ki vključuje tudi 20-palčna platišča, presenetljivo dinamičen avtomobil z nekoliko trše nastavljenim podvozjem. To pomeni, da čisto vsake neravnine ne ublaži najbolj elegantno, a se po drugi strani lahko suvereno zapodi v ovinek. Svoje doda štirikolesni pogon, katerega delovanje voznik lahko uravnava prek gumba na sredinskem grebenu (od terenskega do športnega programa).

Testiranje dizelske različice je skupni vtis o CX-60 pri nas močno izboljšalo. To je paket, ki deluje, in to zares odlično. Se lahko kosa s premijskimi izdelki? Skoraj. Morda bi celo pritrdili, če ne bi imeli istočasno na testu tudi BMW-jevega avtomobila s primerljivim šestvaljnim turbodizlom, ki ima vseeno nekoliko bolj dodelane malenkosti. Ravno te v družbi velikih fantov najbolj odločajo. Po drugi strani pa je velik adut CX-60 cena, ki pri bogato opremljeni različici homura in nekaj dodatkih komajda doseže 60 tisočakov. Za ta denar se pri tekmecih pogovarjajo o štirivaljnikih.
 

kakovost, zmogljivosti, pogonski sklop, poraba

precej trdo podvozje, preglednost naprej

brez napak