Malce možatosti mu ne bi škodilo

Vsaj tako pravijo tisti, ki se jim toži po robustnem predhodniku GLK in novinca označujejo kot »ženski avtomobil«, a po drugi strani je Mercedesu uspelo s prenovo obdržati vso eleganco in jo ustrezno začiniti s potrebnimi spremembami. Prenova je navzven bolj ali manj prinesla le nekaj novih svetlobnih elementov LED, kolesa lahko merijo vse do 20 palcev (pri modelih AMG celo do 21), piko na i lahko dodajo poudarjeni pragovi. Privlačni na pogled, a hudo nepraktični pri vstopanju in izstopanju, saj si na njih mimogrede umažete hlače.

Novi dvolitrski turbodizel v vseh pogledih močno prekaša ostarelega predhodnika.


Sicer pa GLC ostaja Mercedesov srednje velik križanec in se kot tak postavlja ob bok alfi stelvio, audiju Q5, BMW-ju X3, lexusu NX, porscheju macanu in volvu XC60 (in morda še kakšnemu), prostorsko ter z arhitekturo notranjosti pa v precejšnji meri povzema (karavanski) razred C. Armaturna plošča je namreč izdatneje digitalizirana, vključno z merilniki, ki jih nadomešča večnamenski zaslon z različnimi možnostmi prikaza podatkov. Nastavitev je več kot dovolj tudi za postavljanje pred prijatelji, na dotik občutljiva stikala na volanskem obroču, številni različni odtenki ambientalne osvetlitve ter odišavljena notranjost bodo očarali boljšo polovico, glasovno upravljanje z nagovorom »Hi, Mercedes« pa se je tudi tokrat izkazalo bolj kot ne neuporabno.

Korak nazaj je na dotik občutljiva površina v vlogi vmesnika namesto vrtljivega gumba – podrsavanje v različne smeri je resda v stilu pametnih telefonov, a med vožnjo manj uporabno. Je pa zato velik osrednji zaslon izjemno jasne in kot britev ostre grafike, meniji in njihovi podmeniji z različnimi nastavitvami so logični in precej intuitivni, prehajanje med njimi pa gladko in tekoče.

GLC je znamki primerno udoben in prestižen ter ustreza tako družinskim kot poslovnim potrebam.


Prenova je prinesla tudi nov motor – stari 2,1-litrski štirivaljnik se je končno poslovil in svoje mesto odstopil precej sodobnejšemu, tišjemu, bolj uglajenemu in kot celota veliko bolj prepričljivemu dvolitrskemu stroju. Pod oznako 300 d razvije odločnih 180 kW (245 KM) moči in 500 Nm navora, kar poleg pospeška do stotice v 6,5 sekunde zagotavlja suverene zmogljivosti v vseh pogojih vožnje. Motor se dobro ujame z vsemi devetimi stopnjami samodejnega menjalnika in z zmogljivostmi več kot zadovolji tudi zahtevnejše voznike, zaradi velike zaloge moči pa niti ne zahteva pretiranega priganjanja, zato s porabo dobrih sedem litrov ostaja v varčnih okvirjih – ta je tudi nižja od testnega povprečja s »starim« GLC 250 d.

Šibkejši (in tri oziroma dobrih pet tisočakov cenejši) možnosti enakega motorja sta 220 d in 200 d s 143 oziroma 120 kW (194 oziroma 163 KM), kar je glede zmogljivosti verjetno popolnoma dovolj. Je pa res, da ne kaže prav pretirano varčevati, saj zvezda tako ali tako pravi sijaj dobi šele v bogatejših opcijah in s številnimi doplačilnimi dodatki. 
 

motor in pogon, udobje, vozne lastnosti

večopravilni vmesnik, končna cena

brez napak