Tako normalno električen

Z modelom ID.3 je Volkswagen postavil temelje svoje nove električne palete. Z njim je obljubljal veliko. Predvsem veliko kabino, s prostornostjo na ravni passata. Tega po našem mnenju ni čisto izpolnil, saj očitne razlike v primerjavi z običajnimi kombilimuzinami tega razreda nismo opazili. Večje potrebe po prostornosti lahko zdaj reši ID.4, ki je zasnovan na enaki platformi MEB kot ID.3, ima praktično enako medosno razdaljo, a je za dobrih 32 centimetrov daljši in sedem centimetrov višji. Gre za terenskega križanca, čigar karoserija je od tal oddaljena 21 centimetrov. Zato ponuja nekoliko višji položaj sedenja in posledično udobnejše vstopanje in izstopanje iz vozila ter dobro preglednost. Hvalimo ergonomijo položaja za volanom in tokrat tudi prostornost. V drugi vrsti je prostora na pretek tako za noge kot glave. Tu se lahko brez težav namestijo trije odrasli potniki, tudi zato, ker je pod zaradi odsotnosti sredinskega grebena popolnoma raven. Glede udobja lahko pripomnimo le, da bi si želeli malce daljši sedalni del zadnje klopi. Pritoževati se ne moremo niti nad prtljažnikom, ki v osnovi ponuja 543 litrov prostora in predal za shranjevanje kablov, ki žal ni dovolj velik za oba kabla.

Po zasnovi ostaja precej poseben, a se zlasti z voznimi lastnostmi približuje klasičnim modelom in s tem širšemu občinstvu.


Armaturna plošča ima enako minimalistično zasnovo kot pri ID.3, kar prinaša nekaj prednosti, a tudi nekaj slabosti. Med prednosti štejemo predvsem občutek zračnosti in prostornosti zaradi odsotnosti klasične sredinske konzole, med slabosti pa odsotnost klasičnih gumbov in stikal, skopost informacij na malem zaslonu pred voznikom in upravljanje prek osrednjega zaslona na dotik. Vsi gumbi so v bistvu površine na dotik, ki niso tako zanesljive kot klasična stikala, kombinacija drsnikov in ukazov na zaslonu za upravljanje tudi bolj osnovnih funkcij avdio in klimatske naprave pa zahteva več dejavnosti in pozornosti voznika kot klasični gumbi in vrtljiva stikala. Najboljši oziroma najslabši primer minimalističnega pristopa so stikala za pomik stanskih stekel. Na voznikovih vratih sta namesto štirih, kot smo bili vajeni doslej, nameščeni le dve in površina z napisom »rear«, z dotikom katere stikali prevzameta upravljanje zadnjih stekel. Tega ni mogoče storiti na pamet kot nekoč, temveč si je za to treba vzeti trenutek več časa in umakniti pogled s ceste. Slabo!

Bolj zanimiv je sistem za zagon avtomobila. Ta je namreč pripravljen za vožnjo takoj, ko se usedemo vanj. Dovolj je, da pritisnemo na zavorno stopalko in premaknemo prevesno stikalo v položaj D ali R. Enako velja za zaustavitev. Dovolj je pritisk na tipko P, avtomobil pa nato le še zaklenemo. Kljub temu je na volanskem drogu nameščen še gumb za zagon motorja, ki lahko na začetku ustvari nekaj zmede. A to je le stvar navade.

Manj privajanja kot večina električnih avtomobilov, ki smo jih preizkusili do zdaj, pa ID.4 zahteva med vožnjo. Za večino električnih modelov, ki so v bistvu pionirji električne mobilnosti, je značilno sunkovito pospeševanje, ki ga zagotavlja takojšnji navor. To je nekakšen »uau« efekt, s katerim se električni avtomobili malce postavljajo, a se mu ID.4 v korist bolj normalne in umirjene vožnje odpoveduje. Da ne bo pomote, v izvedbi s 150 kilovati (204 KM) se ob odločnem pritisku na plin zelo suvereno požene do stotice v 8,5 sekunde, končna hitrost pa je elektronsko omejena na 160 kilometrov na uro. Ob samodejnem načinu regenerativnega zaviranja, ki ga začutimo le ob približevanju oviri, je na voljo način B (brake). V tem načinu je zaviranje ob umiku noge s stopalke za plin precej bolj očitno in konstantno, a ne ponuja možnosti nastavljanja jakosti kot pri nekaterih drugih modelih.

Nekateri inovativni pristopi, kot sta le dve stikali za pomik stekel na voznikovih vratih, žal dišijo po varčevanju. Na račun uporabnika, seveda.


Vožnja je vselej tiha in udobna. V ovinkih je zaradi malce večje oddaljenosti od tal čutiti nekaj več prečnega nagibanja karoserije, ki ni pretirano. Sicer so na voljo različni vozni programi, ki vplivajo na delovanje pogonskega sklopa, krmiljenja in vzmetenja. Ob tem individualni omogoča konfiguracijo, ki najbolj ustreza posameznemu vozniku.

Kaj pa poraba in doseg? Testni ID.4 je bil opremljen z opcijsko toplotno črpalko (1.264 evrov), ki povečuje energetsko učinkovitost celotnega sklopa. Povprečna poraba na testu je znašala 18,8 kilovatne ure, kar nam je z baterijo s kapaciteto 77 kilovatnih ur omogočalo približno 400 kilometrov dosega. Polnjenje je mogoče z močjo do 125 kilovatov, pri čemer je na domači vtičnici (2,3 kW) primerno predvsem za dopolnjevanje, za vse drugo ne gre brez hitrejših polnilnic.

ID.4 je torej prostoren in udoben avtomobil, ki lahko zadovolji večino potreb, tudi malce zahtevnejših družin, in to na normalen način, brez pretiravanja. Žal je s ceno približno 49 tisočakov, kolikor bi bilo treba odšteti za ne ravno bogato opremljen testni avtomobil (tudi z upoštevanjem subvencije), za zdaj namenjen predvsem družinam z debelejšimi denarnicami.
 

položaj za volanom, prostornost, udobje

kakovost materialov, upravljanje na dotik, ni vzvratne kamere, cena

brez napak