Litrska dilema

Volvo z modeli nove generacije navdušuje staro in mlado. Ohranil je namreč svoje pregovorne lastnosti, kot sta udobje in vrhunska varnost, ki ju zahtevajo tradicionalne stranke. Poleg tega je naredil velik napredek pri obliki, s katero lahko navduši tudi mlajše in bolj dinamične kupce.

Tako se je pri karavanu nove serije 90 odrekel škatlastemu zadku in mu prvič namenil bolj položno zadnje steklo. Avtomobil ima zato še bolj elegantno bočno linijo in je videti še daljši, kot je v resnici. Zato verjamemo, da bi na lepotnem tekmovanju v svojem razredu brez težav pristal na vrhu. Toda za estetski učinek so žrtvovali prostornino prtljažnika. Ta v osnovni postavitvi meri 560 litrov, kar danes dosegajo in presegajo precej manjši karavani, denimo volkswagen golf ali škoda octavia. Zato pa ponuja zelo kakovostno končno obdelavo, zlaganje zadnjih sedežev s pritiskom na gumb, pri čemer nastane ravno dno, in, seveda, električni pomik prtljažnih vrat.

Elegantni karavan stavi na skandinavski slog in udobje, dinamičnost prepušča tekmecem.


Poleg litrov v zadku je treba sprejeti še en prostorninski kompromis. Tokrat pod sprednjim pokrovom. Tako kot za ostale volve so tudi za V90 na voljo samo dvolitrski štirivaljniki. Naš testni primerek je poganjala turbodizelska različica D5, ki zmore 173 kilovatov (235 KM) in 480 Nm navora. Te številke tudi zaradi tehnologije powerpulse, ki zmanjšuje učinek t. i. turbo luknje pri nizkih vrtljajih, v praksi zagotavljajo zelo živahno premikanje skoraj dve toni težkega avtomobila. Pospešek do stotice traja 7,2 sekunde, končna hitrost pa znaša 240 km/h. Verjamemo, da to lahko zadovolji večino voznikov, in vemo, da si tisti, ki si lahko privoščijo avtomobil za slabih 90 tisočakov, lahko zaželijo še kaj več. Govorimo o večjih šestvaljnih strojih, ki jih pri primerljivih modelih ponuja nemška konkurenca. Ti ob primerljivi moči ponujajo več navora, delujejo še bolj mirno in uglajeno ter so v praksi morda varčnejši. Razlika se opazi zlasti med močnejšimi pospeševanji, ko pri štirivaljniku v kabini začutimo nekaj dizelskih tresljajev, ob bolj dinamični vožnji pa tudi pri porabi goriva. Testni V90 je namreč v povprečju zahteval 8,8 litra plinskega olja na 100 kilometrov, kar gotovo ni rekorden rezultat. Na vseh drugih področjih pa štirivaljnik v kombinaciji s hitro osemstopenjsko avtomatiko svojo nalogo opravlja z odliko. Ob mirni vožnji in pri avtocestnih hitrostih je avtomobil zelo tih in uglajen ter ponuja udobje, ki ga v tem razredu pričakujemo. Pohvaliti moramo prilagodljivi tempomat, ki deluje zanesljivo in zelo uglajeno s pravočasnim in postopnim zaviranjem ter pospeševanjem.

To ni avtomobil, ki bi ga uporabljali za selitve ali druge bolj zahtevne naloge, ustvarjen je za lagodna potovanja.


Udobje je na prvem mestu tudi pri vozni dinamiki. Krmiljenje ni tako ostro in natančno kot pri nemških tekmecih, avtomobil pa ob bolj čvrstih nastavitvah zračnega vzmetenja zagotavlja zavidljivo stopnjo udobja. Športna vožnja mu ni ravno pisana na kožo in za to tudi ni nobene potrebe. Tudi štirikolesni pogon, ki deluje popolnoma samodejno, je tu namenjen predvsem varnosti in udobju ob speljevanjih, saj se kolesa ne bodo niti poskusila zavrteti v prazno, ter v ovinkih, kjer lahko voznik bolj brezskrbno stopi na plin.

Poleg omenjenega zračnega vzmetenja je imel testni primerek s spiska dodatne opreme med drugim vrhunsko ozvočenje Bowers & Wilkins, usnjeno oblazinjenje, 19-palčna platišča in še nekaj drugih sladkorčkov, kar ga je podražilo za dobrih 25 tisočakov in prineslo končno ceno 87.736 evrov. To je zelo veliko, a (žal) na ravni tekmecev. Edino, o čemer morate biti prepričani, je, da ne potrebujete in želite resnično velikega prtljažnika ter velikega motorja, saj to je edino, česar vam V90 ne more ponuditi.
 

videz, udobje, materiali in izdelava

prostornina prtljažnika, končna cena

brez napak