(Ne)ukrotljivi žrebec

Pri nas, izvzemši tiste, ki avtomobilsko sceno bodisi profesionalno bodisi ljubiteljsko spremljamo podrobneje, resda ni žel širše slave, je pa svoje mesto našel v številnih ameriških filmih ter se med nesmrtne dokončno zapisal 17. junija 1994 v znamenitem, dve uri trajajočem policijskem zasledovanju belega forda bronca po kalifornijskih avtocestah. Za volanom je sedel nekdanji igralec ameriškega nogometa Al Cowlings, na zadnjem sedežu pa nedavno preminuli O. J. Simpson, osumljen umora svoje žene Nicole Brown Simpson in njenega prijatelja Rona Goldmana. V neposrednem prenosu ga je spremljalo skoraj sto milijonov ljudi in usoda ni brez kančka ironije – O. J. ali »The Juice« je bil Fordov obraz vse od leta 1975 pa do dneva pregona …

Kakor koli, prvotni bronco je leta 1996 po več generacijah zaključil svojo življenjsko pot, pred tremi leti pa ga je Ford obudil v sodobni obliki in v tej je lani zapeljal tudi na naše ceste – le v daljši, petvratni izvedbi in z bencinskim motorjem V6. To je pravi, čistokrvni terenec, ki se postavlja ob bok jeepu wranglerju, toyoti land cruiser, land roverju defenderju, tudi mercedesu razreda G. Pravzaprav je s svojo robustnostjo, pa tudi z možnostjo odstranjevanja strehe in vrat (pri testnem zaradi strešnih nosilcev to ni bilo mogoče) še najbliže jeepu.

Priklopljiv štirikolesni pogon nima osrednjega diferenciala, zato ga med vožnjo po asfaltu ne morete uporabljati.


Kot pravi terenec temelji na robustni šasiji ter se ponaša z zmogljivim, priklopljivim štirikolesnim pogonom z reduktorjem, a v izvedbi outer banks nima samodejnega štirikolesnega pogona – ta je brez sredinskega diferenciala (izvedba badlands ga ima) in je zaradi fiksnega razmerja uporaben le na pesku, v blatu oziroma na površinah, ki omogočajo različno hitrost vrtenja sprednjih in zadnjih koles. Za vklop štirikolesnega pogona mora vozilo mirovati, ne glede na to pa je bronco na terenu resnično suveren in prileze resnično daleč, z vrtljivim gumbom med sedežema pa lahko izbirate med več načini vožnje po različnih podlagah. Omejitev na koncu po navadi postavljajo (vseterenske) pnevmatike, sicer pa ob 237 milimetrih oddaljenosti od tal zmore vstopne kote do 38 stopinj, prehodne do 22 in izstopne do 31 stopinj. Na asfaltu ne skriva svoje terenske zasnove, saj ga razne nepravilnosti kaj rade močneje pretresejo (bolj kot land cruiserja ali defenderja in po drugi strani manj kot wranglerja), pa tudi sicer je pri višjih hitrostih vožnja precej hrupna.

Notranjost je predvsem robustne in ne luksuzne narave. Plastika je trda in trpežna, nekatera stikala so odeta celo v gumo in zato preprosta za čiščenje po intenzivnejši terenski rabi, kljub zajetnim zunanjim meram pa je prostorsko precej utesnjena in odrasli potniki na zadnjih sedežih tiščijo kolena k bradi. Sedi se resnično visoko (pri plezanju v kabino, pa tudi med vožnjo po zahtevnem, izrazito grbinastem terenu je v pomoč ročaj na robu armaturne plošče), pregled izza volana je dober, pri določanju širine avta so v pomoč še zanke na skrajnih robovih motornega pokrova (če na strehi vozite kakšen daljši predmet, recimo kanu ali kajak, so uporabne tudi za privezovanje). Tu so tudi kamere okoli vozila, vključno s sprednjo, ki prikazuje neposredno dogajanje tik pred sprednjimi kolesi.

6,7 sekunde potrebuje ob mogočnem rohnenju bencinskega motorja V6 za pospešek do 100 km/h.


Sprednja sedeža sta dovolj radodarnih (električnih) nastavitev, a brez pravega oprijema; v ovinkih k temu ne pripomore niti gladko umetno usnje. Trda plastika in robustna izdelava sta za avto tega cenovnega razreda nekako pod ravnjo pričakovane kakovosti, infotainment z osrednjim zaslonom je premera 30,5 centimetra in z možnostjo nadgradnje programske opreme na daljavo ter povezavama apple in android jasne grafike, preglednih menijev in gladko delujoč.

Motor, kot rečeno, je prisilno polnjen bencinski V6 z 2,7 litra delovne prostornine ter dvojnim vbrizgom – posrednim in neposrednim. Razvije 246 kW (335 KM) moči in radodarnih 563 Nm navora, streže pa mu samodejni menjalnik z desetimi stopnjami prenosa, tako da med vožnjo s pogostim menjavanjem prestav spominja na CVT – glede na moč in prostornino bi bilo verjetno povsem dovolj šest, kvečjemu sedem prestav. V samodejnem delovanju je lepo uglajen, za ročno izbiro pa služi gumb na prestavni ročici – torej bolj kot pomoč pri spustih kot pa v smislu pravega ročnega pretikanja. Velika zaloga moči ob samozavestnem zvoku šestvaljnika poskrbi tudi za zelo dobre pospeške, a, kot rečeno, pri višjih hitrostih postane bronco že kar neprijetno glasen, pa tudi lega na cesti je takrat terensko nedorečena in zahteva precej popravljanja z ne prav natančnim volanom.

Terenec v pravem pomenu besede, torej s tistim značilnim ameriškim značajem za povrh. Če ga resnično potrebujete ali ne, si morate pač odgovoriti sami, pa tudi to, ali ste zanj pripravljeni odšteti več kot 90 tisočakov, ni več stvar potreb, temveč želja.
 

videz, terenske zmogljivosti, zmogljiv motor

4 x 4 ni uporaben na cesti, utesnjena in manj kakovostna notranjost, cena

brez napak