Na robu verjetnega

Avtomobilske puriste, in teh je še posebej v svetu Mercedesa ostalo kar nekaj, pogled na športnega terenca s štirimi vrati, ki mu rečejo coupe, obenem pa na zadku nosi številko 300 in pod motornim pokrovom nima trilitrskega stroja, prav gotovo ne more pretirano navdušiti. A takšen je današnji avtomobilski svet, ki kljub naštetemu ugaja več ljudem kot ne.

Ne glede na to, v katero skupino spadate, je težko spregledati dejstvo, da je mercedes-benz GLC coupe sila privlačen avtomobil. Robert Lešnik se je tudi tu izkazal in za koga bogoskrunski kombinaciji vdahnil klasično lepoto, za katero verjamemo, da bo preizkus časa prestala prav tako uspešno kot klasična limuzina. Kot pri vsakem mercedesu so linije elegantne in preproste, izstopajoča elementa pa sta velika vpadljiva maska z zvezdnim vzorcem in kupejevsko padajoča strešna linija, ki se zaključi z diskretnim zavihkom – spojlerjem. Testni avtomobil je imel zunanji paket AMG line, katerega poudarki dodajo nekaj agresivnosti, pa tudi impozantna 20-palčna platišča.

V osnovi zna biti zelo udoben, a kompromis predstavljajo kar 20-palčna kolesa in športno podvozje AMG line.


Jasno, da skromnosti ne pozna niti notranjost, kjer največjo pozornost zahtevata dva velika zaslona. Pred voznikom je podolgovat zaslon s premerom 31,2 centimetra, kjer si voznik po želji lahko nastavlja razporeditev in videz, na sredini armature pa je pokončen premera 30,2 centimetra, ki služi funkcijam multimedijskega sistema. Tudi ta deluje brezhibno, z zavidljivo hitrostjo in odzivnostjo, je tudi pregleden ter prav tako prilagodljiv, le bližnjic s klasičnimi gumbi nima. Tudi mnoštvo gumbov na volanskem obroču poleg priročnosti predstavlja izziv preveč, saj so ti gosto posejani in občutljivi na (vsak) dotik ter zato včasih izzovejo neželen odziv.

Kakovost izdelave in izbrani materiali v tem avtomobilu so seveda na zelo visoki ravni, le kak trd kos plastike tu ali tam se da izslediti. Konec koncev gre za model s črko C v imenu in ima nad seboj še vsaj E in S. Po pričakovanjih se v GLC-ju sedi odlično, tudi na zadnji klopi, kjer smo sicer pričakovali več utesnjenosti nad glavami potnikov. Je pa res, da bo odraslim vseeno prej zmanjkalo prostora nad glavo kot za noge. Prtljažni prostor, ki je umetelno dodelan, kot se za to znamko spodobi, na račun kupejevskega zadka sprejme 55 litrov manj prtljage kot običajni GLC, a s 545 litri vseeno ni ravno skromen.

190 kW (258 KM) zmore dvolitrski motor, dodatnih 17 kW (23 KM) pa zagotavlja elektromotor.


GLC coupe smo preizkusili v kombinaciji z bencinsko različico, ki malce zavajajoče nosi oznako 300. Da to ni več nujno povezano s prostornino motorja, je že dolgo jasno, a številka vseeno namiguje na kaj več kot dvolitrski štirivaljni motor. Bolj navdušujoča je njegova moč, saj s turbo podporo zmore kar 190 kW (258 KM). K temu lahko prištejemo še 48-voltno blagohibridno tehnologijo, ki z elektromotorjem prinaša dodatno moč 17 kW (23 KM). Slednji najbolj pomaga pri speljevanju in nasploh pri nižjih vrtljajih bencinskega motorja, ko blaži njegove »zaspane« trenutke. V resnici glede zmogljivosti ne moremo reči ni slabega, saj do stotice, tudi po zaslugi štirikolesnega pogona, pospeši v le 6,3 sekunde in doseže prek 240 km/h. V vožnji je GLC coupe vselej bolj nagnjen k udobju, čeprav mu 20-plačna platišča in športno podvozje tu ne delajo uslug. Na račun tega pa ponuja nekaj več vozne dinamike, ki si jo kot kupe tudi zasluži. Občutki na volanu so dobri, nekoliko bolj k zadnjim kolesom usmerjen je tudi pogon, ki poskrbi za nekaj vznemirjenja, a le, če se voznik odloči iskati meje zakonov fizike.

Na papirju je torej takšen mercedes skupek nezdružljivih elementov: terenca, kupeja, štirivratne limuzine, napačne oznake, bencina in elektrike. A kot se odraža predvsem pri odzivu kupcev, kot celota deluje zares dobro. Tako dobro, da si upajo ceno v Stuttgartu nekoliko bolj zasoliti, kot to naredijo pri nemških tekmecih.   

videz, uporabnost, pogonski sklop

cena, pretrdo podvozje

brez napak