Lahko si privošči

»Videti je kot nekakšen lamborghini.« Še pred kratkim bi si težko predstavljali, da bi to lahko rekli o kakšni toyoti. Zlasti pa ne o ekološko naravnanem priusu. A tudi takšne komentarje smo ob splošnem zanimanju slišali od mimoidočih med testom pete generacije tega modela.

Pionir med avtomobilskimi hibridi je z najnovejšo generacijo doživel radikalno spremembo v filozofiji. Iz modela, ki je doslej stavil predvsem na varčnost in učinkovitost in je to počel tudi z nekoliko nenavadno, na trenutke celo čudaško obliko, se je prelevil v avtomobil, ki poudarja zmogljivosti in vozne lastnosti. Ob tem pa s klinastim sprednjim delom, nizko streho in z gladkimi linijami nase opozarja tudi z zelo drznim videzom.

Največji minus dinamične oblike je majhen prtljažnik – na ravni mestnih avtomobilov.


Skratka, videti je kot športnik, pri čemer se ne odpoveduje hibridni elektrifikaciji. Nasprotno. Na stari celini je po novem na voljo le z najvišjo stopnjo le-te, torej kot priključni hibrid. Sestavljajo ga dvolitrski bencinski štirivaljnik s 111 kW (151 KM) ter elektromotor s 120 kW (163 KM). Skupna moč, ki se prenaša na sprednji kolesi prek samodejnega menjalnika e-CVT, znaša 164 kW (223 KM), kar je dovolj za pospešek od 0 do 100 kilometrov na uro v spoštovanja vrednih 6,8 sekunde. Ob tem z baterijo kapacitete 13,6 kWh obljublja 72 kilometrov električnega dosega po meritvenem ciklu WLTP.

Tako je prius postal precej bolj uživaški avtomobil. V njem se sedi športno nizko, je prav prijetno hiter, čeprav nikoli divji, saj pospešuje zelo zvezno in gladko, obenem pa se ne ustraši ovinkov. Toda to ne pomeni, da je pretrd, kot se rado zgodi pri avtomobilih, ki želijo biti dinamični. Njegovo podvozje je zelo lepo uglašeno. V ovinkih se sicer morda kdaj nagne bolj, kot nakazuje njegov videz, a vseeno zagotavlja dovolj zanesljivo lego. Da bi lahko govorili o športnosti, bi moral njegov volan bolj zvesto poročati o dogajanju pod kolesi.

Kaj pa njegova električna plat v praksi? Na testu z občasnimi zimskimi razmerami je bil električni doseg manjši od izmerjenega po ciklu WLTP, a je še vedno presegal 50 kilometrov. To bo zadostovalo za dnevne potrebe večine uporabnikov ob porabi goriva pod dvema litroma na 100 kilometrov. Ob manj doslednem priklapljanju na vtičnico bo ta, seveda, višja. Ker smo mi z njim opravili tudi nekaj daljših voženj, se je naše povprečje ustalilo pri še vedno sprejemljivih 4,1 litra na 100 kilometrov.

3,3 kW znaša največja moč polnjenja, kar pomeni, da traja štiri ure.


Vožnja je zelo prijetna tudi zahvaljujoč kakovostno izdelani notranjosti. Kabina je dobro zvočno zatesnjena ter odeta v kakovostne in na otip prijetne materiale. Zato škripanja tu neboste slišali. Pod zaslonom na dotik so nameščeni klasični gumbi za upravljanje klimatske naprave in za ogrevanje sedežev, instrumentni plošči pa je namenjen visoko postavljen manjši zaslon, zaradi katerega ni potrebe po projekciji na vetrobransko steklo. Poleg gumbov in stikal pod osrednjim zaslonom in na sredinskem grebenu pozdravljamo tudi praktične klasične gumbe na volanskem obroču.

Zaradi nove zasnove je novi prius zdaj veliko bolj privlačen in dinamičen od predhodnih modelov, a to prinaša tudi kakšen minus. To sta predvsem bolj utesnjena kabina in majhen oziroma plitek prtljažnik, ki je z 284 litri osnovne prostornine na ravni majhnih mestih avtomobilov, kar je za avtomobil te velikosti resnično malo.

Gre torej za popolnoma drugačen avtomobil kot doslej. Ko se je rodil, in še kar nekaj let po tem, je bil edini hibrid v Toyotini ponudbi. Bil je posebnež. Zdaj, ko je ta že zelo pestra, pa si lahko dovoli staviti še na kaj drugega kot le na učinkovitost in varčnost. Za dinamičnost in privlačnost si lahko upa žrtvovati celo prostornost in uporabnost, ki ju kupci lahko dobijo denimo s priklučnohibridnim RAV4. Oče vseh hibridov si to lahko privošči.
 

videz, zmogljivosti, vozne lastnosti

majhen prtljažnik, počasno polnjenje

brez napak