Maskimalni minimalizem

Volvo EX30 je vsaj trikrat »naj«: je najmanjši, najhitrejši in najbolj ekološko naravnan model v trenutni ponudbi švedskega proizvajalca. Z dolžino 4,2 metra se uvršča med športne terence oziroma križance razreda B, kjer glede na to, da gre za premijski izdelek, nima pravega tekmeca.

Njegove skromne zunanje mere ne vplivajo na voznika in sovoznika, ki se lahko udobno namestita. Drugače pa je zadaj, kjer se bodo odrasli potniki, ne glede na položaj, s koleni dotikali naslonov sprednjih sedežev. Razmeroma skopo je odmerjen tudi prostor za ramena, več pa ga je za glave. Prtljažnik ob tem ponuja po našem mnenju zadostnih 318 litrov prostora s praktičnim ločenim delom za shranjevanje kablov pod talno polico.

Je zelo hiter, obenem pa zahvaljujoč dobri zatesnitvi kabine omogoča tudi mirna in prijetna avtocestna križarjenja.


A zanimivejša je zasnova armaturne plošče in z njo voznikovega delovnega prostora. Ta je izjemno minimalistična. V Teslinem slogu bi lahko rekli. Glavno vlogo ima dobrih 31 centimetrov (12,3-palca) velik, navpično postavljen zaslon na dotik. Menjalniku je namenjena desna obvolanska ročica, leva pa smernikom in brisalcem. Praktično vse drugo, z izjemo prilagodljivega tempomata s sistemom za vzdrževanje smeri (namenjeni so mu gumbi na volanskem obroču), upravljamo prek zaslona, tudi odpiranje predala v armaturni plošči in zunanji ogledali. Nepraktičen je zlasti sistem za nastavljanje ogledal. Najprej je namreč treba prek zaslona v meni, tam izbrati levo ali desno ogledalo ter ga nato nastaviti z gumbi na desnem kraku volanskega obroča, ki so sicer namenjeni upravljanju avdionaprave. V praksi, med manevri, če ogledal ne nastaviš, preden prestaviš v vzvratno prestavo, tega ne moreš več storiti, ker zaslon zasede slika kamer, kar pomeni, da do menija ni mogoče dostopati. Multimedijska naprava sicer deluje v slogu mobilnih telefonov, kar ne preseneča, saj jo poganja Googlov sistem Android. Vse teče gladko. Uporabniška izkušnja je dobra, a pričakovali bi malce več prilagodljivosti in možnosti personalizacije.

V kabini je estetski minimalizem združen s preprostimi inženirskimi rešitvami. Tako je spredaj namesto več zvočnikov, na primer v armaturni plošči in vratih pod vetrobranskim steklom, vgrajen le en velik t. i. soundbar. Ena od vrlin tega avtomobila je tudi prijaznost do okolja, saj je kar 25 odstotkov aluminija ter jekla in plastik, iz katerih je izdelan, recikliranih. Morda zato materiali v notranjosti ne posredujejo ravno običajnega premijskega občutka, a celota vseeno deluje kompaktno in kakovostno.

In kompaktno EX30 deluje tudi med vožnjo. Pogon na zadnji kolesi mu zagotavlja okretnost, volan je natančen, a razmeroma lahek. Vzmetenje dobro blaži udarce in tresljaje ter dovoli tudi nekaj prečnega nagibanja karoserije, vendar daje dober občutek nadzora. Kar nekaj dela pa ima lahko elektronika, ki nadzoruje stabilnost, zlasti zdrs pogonskih koles, če odločno pohodimo plin. Čeprav smo preizkusili šibkejšo različico z le enim motorjem, je ta vse prej kot šibka. Zmore namreč 200 kW (272 KM) moči in 343 Nm navora, kar je v kombinaciji z zmogljivejšo baterijo različice extended range s kapaciteto 69 kWh dovolj za pospešek do stotice v športnih 5,3 sekunde (različica z dvema motorjema potrebuje le 3,6 sekunde), medtem ko je končna hitrost, tako kot pri vseh modelih te znamke, omejena na 180 km/h. No, težka desna noga močno vpliva tudi na porabo in doseg, ki po meritvenem ciklu WLTP znaša 476 kilometrov. Po naši izkušnji je realno mogoče računati na okoli 350 kilometrov. Na regionalnih cestah smo beležili porabo le okoli 10 kWh na 100 kilometrov, na avtocesti okoli 20 kWh, s testnim povprečjem pa 17,9 kWh na 100 kilometrov.

350 kilometrov je znašal povprečni doseg na našem testu.


Z naštetim je EX30 prijeten in zelo hiter, za večino voznikov morda celo prehiter avtomobil, saj vas lahko v dobrih petih sekundah popelje do stotice, v naselju pa tudi do 750 evrov denarne kazni in devetih kazenskih točk. Vsekakor si zasluži pohvalo za udobje, uglajenost ter obliko in pristop pri uporabi ekološko sprejemljivih materialov, grajo pa za upravljanje večine funkcij prek zaslona, ki preprosto zahteva preveč pozornosti. Ob tem Volvo in druge proizvajalce pozivamo, naj vrnejo klasična stikala, na primer za luči in druge glavne elemente, da bo pogled med vožnjo lahko usmerjen na cesto in ne v zaslon. Takšen maksimalen minimalizem je morda estetsko privlačen in se lahko zdi inovativen, a je žal nepraktičen in nepotreben.
 

videz, zmogljivosti, udobje

upravljanje prek zaslona, utesnjena neudobna druga vrsta

brez napak