Šarm britanske nepopolnosti

Izbira modelov v t. i. direktorskem razredu je vse prej kot pestra. Francozi so se mu povsem odrekli, enako velja za Italijane. Tu so le Japonci z Lexusom in Švedi s prebujajočim se Volvom. Zato je vsaka alternativa nemški trojici zelo dobrodošla; še zlasti smo veseli angleške.

Prestižni Jaguar je svoje modele v zadnjem času približal širšemu občinstvu. To mu je uspelo s sodobno tehniko in dinamičnim duhom. Začelo se je z modelom XF in manjšim XE, sedaj pa se nadaljuje z novim XF.

Ta je ohranil osnovno obliko svojega predhodnika, postal pa je bolj podoben manjšemu bratu in v celoti bolj dinamičen. Bolj dinamično je oblikovana tudi notranjost, ki se ponaša z odlično ergonomijo voznikovega prostora. Sprednja sedeža in volanski obroč sta izdatno nastavljiva (s pomočjo elektrike), tu je tudi že poznani potopni vrtljivi gumb samodejnega menjalnika. Edina pripomba gre na račun sredinske konzole, ki je izdelana iz razmeroma cenene plastike, gumbi in stikala pa niso tako prijetni in ergonomsko dovršeni kot pri nemških tekmecih. V drugi vrsti je dovolj prostora tudi za kolena višje raslih potnikov, malce bolj skopo pa je odmerjen prostor za glave, kar bodo občutili vsi, ki sežejo več kot 180 centimetrov v višino. Glavna hiba 540-litrskega prtljažnika je majhna nakladalna odprtina, ki se odkupi z električnim odpiranjem vrat.

XF je nedvomno dinamičen avtomobil, a uglajenost prevlada nad športnostjo.



Ob pritisku na gumb start takoj postane jasno, da ta mačka ne rohni, temveč dizelsko grgra. V nos testnega vozila je bil namreč vgrajen dvolitrski turbodizelski štirivaljnik, ki razvije 132 kilovatov in 430 Nm navora. Plemeniti anglež z njim doseže stotico v 8,1 sekunde ter neha pospeševati pri 229 km/h. Ob tem ne moremo reči, da ni živahen. Osemstopenjski samodejni menjalnik poskrbi, da se ob odločnem pritisku na plin zavrti nad 4.500 vrtljajev na minuto, ročno prestavljanje z obvolanskima ročicama pa je zelo hitro in rahlo sunkovito. Omeniti velja tudi, da v športnem načinu dynamic sam ne bo prestavil navzgor, kar je pohvalno, sicer pa ob umirjeni vožnji prestavlja zvezno in uglajeno. O zmogljivostih ne moremo govoriti s presežniki. Te so zadovoljive, a manjkata predvsem zvok in moči, značilna za stroje s šestimi in več valji. Je pa zato ta agregat pohvalno varčen. Povprečni porabi 4,1 litra na 100 kilometrov, ki so jo izmerili v laboratorijskih pogojih mešanega cikla, se sicer nismo uspeli približati, a tudi 7,6 litra je zelo dober rezultat. Ob tem pa se sprašujemo, če za nekoga, ki za avtomobil odšteje 60 ali 70 tisočakov, prihranek dveh ali treh evrov na 100 kilometrov res šteje.

XF z malim dizlom torej ne ponuja športnih zmogljivosti, enako velja tudi za njegovo podvozje, ki kljub čvrstosti dovoli kar nekaj prečnega nagibanja karoserije, pri vožnji čez daljše neravnine pa tudi malce 'zaplava'. Pred športnostjo imata prednost udobje in uglajenost, ki tukaj nista posebej poudarjena, temveč nekako nevsiljivo samoumevna.

Namesto racionalnega dizelskega štirivaljnika bi v XF-u veliko raje videli šestvaljni bencinar.

Kaj pa oprema in cena? Tu je jaguar še najbolj usklajen z nemškimi tekmeci. Osnovni model z nivojem opreme prestige stane 49.600 evrov in med drugim vključuje bi-ksenonske žaromete, usnjeno oblazinjenje in multimedijsko napravo z 20,3-centimetrskim (8-palčnim) zaslonom na dotik. A tako kot pri Nemcih je tudi tu večina sladkorčkov na spisku doplačil, od spominske nastavitve voznikovega sedeža do navigacijske naprave in sistema za vzdrževanje smeri, ki, mimogrede, deluje precej grobo. Doplačila so testni avtomobil tako podražila za skoraj 20 tisočakov in je zgolj zaradi zelo radodarnega akcijskega popusta stal 'samo' 63.300 evrov.

Angleška mačka tako objektivno v ničemer ne prekaša nemških tekmecev, a je dovolj drugačna in stilsko dovršena, da jo priporočamo vsem, ki ne marate sicer odlične, a praviloma dolgočasne uniformiranosti.
 

videz, imidž, udobje, poraba goriva

kakovost določenih materialov, zvok

brez napak