TEST IN OCENA: Mercedes-benz E 300 de 4matic

Priključni hibridi, ki so se še pred kratkim zdeli idealna rešitev na poti do popolne elektrifikacije, so pokazali kar nekaj slabosti. Zaradi hibridnega sklopa, z baterijami, ki tehtajo nekaj sto kilogramov, so precej težji od običajnih avtomobilov in so zato učinkoviti le v kombinaciji z elektriko, medtem ko so zgolj z uporabo motorja na notranje zgorevanje še bolj potratni. Poleg tega imajo manjše rezervoarje za gorivo, kar jim, tudi s pomočjo elektrike, prinaša razmeroma skromen doseg. Zato je Mercedes pri razredu E prednosti elektrike združil z dizelsko tehniko, kar bi moralo omiliti glavne minuse do zdaj videnih priključnohibridnih modelov.

Gre za kombinacijo dvolitrskega turbodizelskega štirivaljnika s 143 kilovati (194 KM) in v ohišje devetstopenjskega samodejnega menjalnika vgrajenega elektromotorja, ki razvije 90 kilovatov (122 KM). Vozniku je na voljo 225 kilovatov (306 KM) sistemske moči in zelo konkretnih 700 Nm navora, kar je dovolj za pospešek od 0 do 100 kilometrov na uro v 5,9 sekunde in doseganje končne hitrosti 235 kilometrov na uro.

S samoumevno eleganco in udobjem zelo hitro zleze pod kožo.


Baterija s kapaciteto 13,5 kilovatne ure po meritvenem ciklu WLTP zagotavlja 52 kilometrov dosega popolnoma brez izpustov. Na testu nam jih je v povprečju uspelo prevoziti 40, nekajkrat tudi kakšnega več. To so zelo prijetni kilometri, ko limuzina voznika in potnike v odlično zatesnjeni kabini s pomočjo prav tako odličnega nastavljivega zračnega vzmetenja ob popolni odsotnosti motornih tresljajev prevaža kot na leteči preprogi. Takšen popolnoma električni način je na voljo do hitrosti 130 kilometrov na uro. Takrat se prebudi dvolitrski turbodizel. To se neizbežno zgodi tudi ob popolnoma izpraznjeni bateriji ali pa, ko v hibridnem načinu z odločnim pritiskom na plin zahtevamo več moči. S tem dizel zareže v skoraj zenovski mir in tišino. In čeprav ne gre za nič dramatičnega, nas je presenetil kontrast med delovanjem elektromotorja in motorja na notranje zgorevanje, ki je, razumljivo, malce večji kot pri bencinskih hibridih. Toda nič za to. Gre namreč za enega od bolj uglajenih dizelskih štirivaljnikov, ki se odlično razume z devetstopenjskim samodejnim menjalnikom in ob katerem bi, tudi zaradi dobre zatesnitve motornega prostora in kabine, kmalu pozabili na elektriko. A če jo imamo, se jo splača izkoristiti. In mi smo jo. Na testu smo namreč zabeležili 4,4 litra porabe plinskega olja na 100 kilometrov oziroma poltretji liter manj kot pred nekaj leti na testu modela z enakim dizelskim motorjem (E 220 d), a brez električne pomoči.

Toda tako motorizirana limuzina razreda E ni le zelo udobna. Čeprav, jasno, ni namenjena dirkanju, se ne ustraši, če si voznik zaželi bolj dinamične vožnje. Volan je natančen, avtomobil pa kljub dodatni masi v ovinkih zelo lepo vodljiv. V športnem načinu je zato prav prijetno poprijeti za obvolanski prestavni ročici in bolj živahno odpeljati kakšno krivino. Za zanesljivost v različnih pogojih, denimo na bolj spolzkih podlagah, je tu še štirikolesni pogon 4matic.

Ob tem prostorna in kakovostno dovršena notranjost ne glede na izbran slog vožnje vselej poskrbi za brezkompromisno udobje štirih ali petih potnikov. Žal pa zaradi vgradnje hibridnega sklopa ni šlo brez kompromisov pri prtljažniku, čigar prostornina in uporabnost sta bistveno zmanjšani. Ta namesto 540 meri le 370 litrov, glavno težavo predstavlja njegova oblika. Žal je tako, kot bi bil v njem nameščen zaboj, zaradi česar ne more sprejeti večjih predmetov, pravzaprav niti kakšnega večjega kovčka.

Glavni sladkorčki so, kot vedno, na spisku doplačil.


Pri nemških premijskih predstavnikih je vedno zanimivo poglavje o serijski in opcijski opremi. Serijski model s štirikolesnim pogonom stane nekaj manj kot 67 tisoč evrov. Za to ceno bi lahko rekli, da je solidno, ne pa zares bogato opremljen. Doplačati je namreč treba praktično za vse elemente, ki ga naredijo nadpovprečnega. To so paket z asistentom za vožnjo, omenjeno zračno vzmetenje air body control, odlični prilagodljivi žarometi multibeam in paketa AMG line za zunanjost in notranjost. Doplačati je treba tudi za 31,2-centimetrski zaslon namesto 25,4-centimetrskega (12,3-palčnega namesto 10-palčnega) in za električno pomični pokrov prtljažnika. Pri testnem se je tako teh bolj ali manj pomembnih dodatkov nabralo za 20 tisočakov, s čimer je končna cena presegla 87 tisoč evrov. Za to boste dobili zelo zmogljiv in izjemno udoben avtomobil, ki prinaša prednosti elektrike za vsakodnevno uporabo in je obenem z dizelskim motorjem pravi stroj za mletje kilometrov.

Toda ob vseh vrlinah mu boste morali nekaj oprostiti – majhen in le pogojno uporaben prtljažnik.
 

zmogljivosti, kakovost izdelave, udobje

prtljažnik, končna cena

brez napak