TEST IN OCENA: Opel corsa-e elegance

Lahko začnemo nekako takole: »Corsa-e je tretja motorna možnost tega Oplovega malčka …« Ja, precej obrabljeno, a popolnoma resnično. Ob bencinskih in električnih različicah je namreč v ponudbi tudi električno gnana corsa, ki je v vsem (no, seveda, razen pogona in še nekaterih malenkosti) enaka klasično gnanim izvedbam.

Navzven jo boste spoznali le po diskretnem napisu na zadku in oznakah na B-stebričkih (in pa zeleni registrski tablici na Madžarskem registriranega avtomobila), sicer pa ohranja enake mere in skladna razmerja. Tudi potniška kabina je enako prostorna, saj je baterija shranjena v dnu, pod zadnjimi sedeži in deloma pod prtljažnim prostorom, ki je zaradi tega nekaj manjši in brez dvojnega dna. Polnilni kabel, tisti za javno AC-polnilnico, morate zato shraniti v prtljažnik, čemur je namenjena lična, odstranljiva in prenosna škatla, ki pa zasede približno polovico razpoložljivega prostora. Zato pri večjih nakupih ali na izletih utegne prostora hitro zmanjkati, zlasti pri slednjih zmoti v praksi skromen doseg, saj ga običajne avtocestne hitrosti in še posebej zimske temperature zmanjšajo vsaj za tretjino oziroma s tovarniško obljubljenih »do 337 kilometrov« (po standardu WLTP) na približno 200 kilometrov ali celo manj. Sploh nizke temperature, tam okoli ničle je bilo med testnim terminom podnevi in kakšnih pet manj ponoči, električnim avtomobilom opazno zmanjšajo doseg; zvečer je baterija obljubljala, recimo, še 180 kilometrov dosega, zjutraj zgolj še 150, po nekaj kilometrih vožnje pa le še 130 kilometrov. Ob normalno vklopljenem gretju in drugem udobju, se razume, lahko pa izberete režim eko, ki poleg manjše moči motorja močno zmanjša tudi ogrevanje kabine in ob drgetanju z njim pridobite kakšen dodaten kilometer.

Zaradi električne nravi se najbolje počuti v mestu in okolici; daljše avtocestne vožnje jo precej hitreje utrudijo.


Corsa-e je sicer tehnični dvojček peugeota e-208, v notranjosti glede materialov in izdelave nekaj manj imenitna, a arhitekturno z volanskim obročem normalne velikosti ter fizičnimi stikali in gumbi za upravljanje klimatske naprave namesto dostopa do teh funkcij prek zaslona precej bolj funkcionalna. Opremljena je z baterijo kapacitete 50 kWh, ki jo je mogoče polniti s hitrostjo do 11 kW (AC) oziroma do 100 kW (DC), a tudi to velja le v idealnih razmerah, saj je polnjenje ob hladni bateriji, preden se ta ustrezno ogreje, precej počasnejše. Še en manjši minus – vtičnica za polnjenje je nameščena na levi (torej voznikovi) strani, zato morate na nekaterih hitrih polnilnicah (na nekaterih bencinskih servisih, na primer) obrniti in parkirati v nasprotni smeri.

Za pogon skrbi motor z okroglimi 100 kW (136 KM), kar zadošča za potrebe tako mestne in regionalne vožnje kot tudi za avtoceste, s pospeškom do stotice v dobrih osmih sekundah je corsa-e prijetno poskočen, lepo vodljiv ter glede dinamike in udobja avtomobil z malce športnega duha, medtem ko je največja hitrost omejena na 150 km/h. Roko na srce, več kot dovolj in – bodimo pošteni – če se že gremo neko ekologijo ter zeleno mobilnost, potem razni dve toni in pol težki luksuzni terenci s 500 in več »konji« ter pospeškom pod petimi sekundami nekako ne sodijo v ta kontekst, mar ne?

Skratka, kot celota je zelo posrečena kombinacija z nekaj manjšimi pomanjkljivostmi, ki jih moramo pri električnem avtomobilu pač vzeti v zakup, vključno z visoko ceno. Ta je (brez upoštevane subvencije in drugih ugodnosti, denimo možnosti odbitka DDV-ja pri nakupu na podjetje, manjša boniteta pri uporabi službenega vozila za osebne namene, ugodnejše financiranje …) približno 14 tisočakov višja od primerljive bencinsko gnane corse s samodejnim menjalnikom in podobnih zmogljivosti.
 

funkcionalna notranjost, uravnotežena lega na cesti, solidni pospeški

v praksi skromen doseg, nima sprednjega prtljažnika, cena

brez napak