Vrabec v roki

Citroën C-zero (eden od trojčkov iz naveze Mitsubishi-PSA) je prvi povsem električni avtomobil, ki smo ga testirali. C-zero oziroma po slovensko C-nič zato, ker v zrak ne izpusti niti grama ogljikovega dioksida in ker je (vsaj po širini) najmanjši med vozili te znamke. Z le 142 centimetri je za kar 15 centimetrov ožji od mestnega malčka C1, v dolžino pa meri slabe tri metre in pol. Nadpovprečna je le enoprostorska višina 162 centimetrov, ki skupaj z ostalimi gabariti poskrbi za precej nevsakdanji videz. Če bi njegove napihnjeno zaobljene linije pobarvali s srebrno barvo in nanj na veliko napisali NASA, bi si ga zlahka predstavljali tudi kot vozilce za raziskovanje površja Lune.

Ali se skromne zunanje mere poznajo tudi v notranjosti? Seveda se, a manj, kot bi pričakovali. Štiri osebe, kolikor jih C-zero sprejme, se v resnici lahko prevažajo prav udobno, če le niso preveč širokih ramen ali velikih trebuhov. Prostora za glave je dovolj, prav tako pa ni težav s prostorom za kolena zadaj sedečih. Spodobno velik je celo prtljažnik, ki meri osnovnih 166 litrov ali 860, če sta zadnja sedeža podrta.

Ne glede na to, da je ta avtomobil v resnici le drugače označen mitsubishi i-MiEV, so Francozi kljub temu uspeli vnesti nekaj svojega stila. Mestnemu malčku primerne plastične materiale so na armaturni plošči obarvali v temno rjav odtenek, sredinski greben pa je črne lakaste barve. Na njem se nahajajo gumbi za upravljanje s klimatsko napravo in radijski sprejemnik. Slednji je navdušil predvsem s preprostostjo uporabe in z možnostjo predvajanja mp3 datotek z USB ključka. Tu pa se imenitni dodatki končajo, če odštejemo gretje sprednjih sedežev, ki je tu bolj iz nuje kot prestiža. Klasično gretje kabine je namreč eden največjih potrošnikov električne energije, gretje sedeža pa z manjšo potrošnjo bolj neposredno pogreje telo kot zrak.
Realen doseg je nekje okoli 90 kilometrov, kar je nam na testu redno uspevalo, in sicer kljub vklopljeni klimatski napravi in radijskemu sprejemniku.

In če se vprašamo, čemu je pravzaprav treba tako varčevati z energijo, pridemo do največje hibe tega in električnih vozil nasploh. Težava so baterije in njihova zmožnost shranjevanja energije. Litij-ionske baterije, ki so vgrajene v dno vozila, imajo kapaciteto 16 kilovatnih ur, kar naj bi zadostovalo za do 150 kilometrov vožnje. A bolj realen doseg je nekje okoli 90 kilometrov, kar nam je na testu redno uspevalo, kljub vklopljeni klimatski napravi, radijskemu sprejemniku in ne ravno najbolj pazljivi oziroma varčni vožnji. Občutno daljšo pot je mogoče opraviti le z izredno pazljivostjo in varčevanjem.
Baterije poganjajo elektromotor z močjo 49 kW (67 KM) in kar 180 Nm navora, ki je na voljo ob samem začetku vožnje. Občutek med vožnjo je sprva hecen, saj voznik spremljavo brnečega motorja kar nekoliko pogreša, a se z uporabo avtomobilček hitro unese. Pospeški so lahko presenetljivo hitri, sploh tja do 60 km/h, potem pa se umirijo in končajo pri omejitvi 130 km/h (merilnik takrat kaže 136). Menjalnik je samodejni in pozna le dve prestavi: naprej in nazaj. Pri vožnji nazaj elektronika poskrbi, da hitrost ne preseže 20 km/h, vožnja naprej pa ima le en način delovanja. Mitsubishi i-MiEV ima namreč poleg klasičnega D še programa B, ki bolj intenzivno izkorišča regenerativno zaviranje, in C, ki se temu popolnoma izogne. C-zero je tu ubral neko srednjo pot in tako voznikom prihranil precej nepotrebno komplikacijo.

Ker je motor nameščen na zadnjo os in pogon speljan na zadnji kolesni par, je pri hitrejši vožnji čutiti malce podkrmiljenja, a če smo pošteni, ta avtomobil ni namenjen postavljanju hitrostnih rekordov. Doma je v mestu, kjer je tudi energijsko najbolj učinkovit, malo manj pa na avtocesti, kjer se z višjo hitrostjo doseg občutno zmanjša. Mestu je naklonjen tudi majhen obračalni krog, katerega premer znaša le devet metrov.

Zdaj pa še beseda o 'tankanju' takšnega avtomobila. Na domačem električnem omrežju polnjenje traja 6-8 ur, je pa treba biti previden, saj sistem zahteva, da prenese napetost 16 amperov. Postaja za hitro polnjenje pa v le 30 minutah akumulatorje napolni na 80 odstotkov, a so te pri nas redkejše kot pošteni politiki. V praksi je za 100 prevoženih kilometrov treba odšteti približno evro in pol, če pa ste malce iznajdljivi, pa čisto nič. Polnilne postaje po Ljubljani namreč elektriko vsaj do konca letošnjega leta dajejo brezplačno.
V praksi je za 100 prevoženih kilometrov treba odšteti približno evro in pol, če pa ste malce iznajdljivi, pa čisto nič.

Kljub nizkim stroškom vožnje pa niti zastonj gorivo ne more upravičiti astronomskih 35.460 evrov, koliko stane takšen avtomobil. Enakovreden bencinsko gnani avtomobilček bi na primer stal okoli 10 tisočakov, torej je C-zero 25.000 evrov dražji. Če od tega odštejemo državno subvencijo 5.000 evrov, razlika še vedno znaša dvajset tisočakov, kar pomeni, da bi se razlika med cenama povrnila šele po nekaj desetletjih.

Bolje vrabec v roki kot golob na strehi, bi lahko rekli, saj je kljub vsem pomanjkljivostim, ki jih električni avtomobil zaenkrat še ima, takle avtomobilček lahko tudi zelo dobra izbira. Če se na dan ne vozite več kot 100 kilometrov in če si ga lahko privoščite, seveda.
 

pogonski sklop, mestna agilnost, oprema

doseg z enim polnjenjem, čas polnjenja, cena

brez napak