Ni ga težko imeti rad

Na nek način se novi C3 drži tistega, kar sta počela že njegova predhodnika. Če sta prejšnja želela iz okvirov svojega razreda izstopati z visoko, skoraj enoprostorsko zasnovo, je zdaj najbolj trendovski razred crossoverjev. Zato ni presenetljivo, da se tokrat mestni malček oblikovno precej naslanja na večjega posebneža C4 cactus. Nekoč so C3 s takšnimi zaščitnimi obrobami imenovali XTR, danes pa je takšna že osnovna izvedba.

Robustne plastične obrobe so del serijske opreme, zračni mehurji (airbumps), ki jih je posodil večji C4 cactus, pa pripadajo le bolje opremljenim izvedbam. Skupaj z drugimi oblikovnimi značilnostmi so ti detajli krivi, da je C3 zares videti kot crossover, pa čeprav je v osnovi povsem običajna kombilimuzina s prostorom za pet potnikov in solidnim 300-litrskim prtljažnikom. Ta bi lahko imel nižji nakladalni rob, sicer pa je prostor uporabno oblikovan in lepo obdelan.

Sprednji del kabine prav nič ne zaostaja za unikatno zunanjostjo, saj je na armaturni plošči polno samosvojih potez. Zaobljeni pravokotni elementi v monotoni črni barvi so ergonomsko dobro razporejeni in izdelani. Osrednjo vlogo odigra velik barvni zaslon na dotik, ki v primerjavi z ostalimi izdelki tega podjetja deluje precej bolj prepričljivo. Smiselnosti kamere za snemanje dogajanja pred vozilom nismo povsem dojeli, predvsem zato, ker ta ni namenjena sistemu za samodejno zaustavljanje v sili, pač pa posnetku morebitne prometne nezgode ali pa kakšnega drugega utrinka po želji voznika. Za dostop do posnetkov je treba z napravo povezati pametni telefon, saj ti niso na voljo na velikem osrednjem zaslonu. Je pa na njem prikazana živa slika doganjanja za vozilom, ki je namenjena preprečevanju trkov pri vzvratni vožnji. Slika ima precej slabo ločljivost, množica črtastih vodil na njej pa je prej ovira kot v pomoč.

Lepo je, da pri Citroënu še vedno niso izgubili občutka za drugačnost, ki so jo pokazali pri spačku pred skoraj sedmimi desetletji.


Zlobni jeziki bi nedodelano elektroniko hitro povezali z dejstvom, da gre za francoski avtomobil, a k tovrstnim klišejem spada tudi povezava z odličnim voznim udobjem. Čeprav gre za okretnega mestnega malčka (tudi po teh so Francozi zelo dobro poznani), ima novi C3 tudi precej udobno vzmetenje. Naše utrujene ceste mu ne predstavljajo prevelikega izziva, le na zares kratkih neravninah se strese. Lahkotnost upravljanja po mestnih ulicah lepo nadgradi kot spodoben potovalnik, le nad sedeži smo slišali nekaj pripomb. Na krajših vožnjah so solidni, po nekajurnem potovanju pa ne tako zelo.

Kot dober dolgoprogaš se je po drugi strani izkazal 1,6-litrski turbodizel s 73 kW (99 KM). Sicer je povezan z le 5-stopenjskim ročnim menjalnikom, a zaradi tega pri avtocestnih hitrostih ni preglasen, avtomobil pa je prijetno poskočen tudi na mestnih ulicah. Z navorom radodaren motor je nekaj popolnoma drugega kot bencinski trivaljniki, ki sicer poganjajo ta model, a je turbodizel tudi občutno dražji. Ob enaki opremi je zanj treba odšteti kar 1.600 evrov več kot za primerljivo zmogljiv bencinar. Nekaj tega sicer povrne z zmernostjo pri porabi goriva, ki je na našem preizkusu znašala povprečnih 5,8 litra na 100 kilometrov, a pri tako majhnih avtomobilih vselej ostaja vprašanje smiselnosti nakupa dizelske izvedbe. O tem se mora odločiti vsak posameznik, ki najbolje ve, kaj zares potrebuje, brez dvoma pa lahko za čisto vsako različico novega C3 trdimo, da je posrečena osvežitev svojega razreda. Če s tem avtomobilom prebiješ vsaj nekaj ur, ga boš na koncu zagotovo imel rad. Z njegovo genialnostjo in pomanjkljivostmi vred!
 

videz, lega na cesti, motor

varnostna oprema, prtljažnik

brez napak