Honda, kakršna mora biti

Se še spominite vznemirjenja, ki ga je leta 2006 povzročila osma generacija honde civic? Ta ni pospešila le utripa srca zapriseženih 'hondašev' in polnila njihove forume s samimi pohvalami, temveč je precejšno pozornost požela tudi pri veliki večini drugih ljubiteljev avtomobilizma, kar poleg žensk in nogometa predstavlja eno izmed najpomembnejših tem moških razprav ob pivu. Razlog je bil namreč v njeni revolucionarni obliki, saj je serijski avtomobil v veliki meri povzel linije futurističnega salonskega koncepta, s katerimi se je takrat precej razlikoval od vseh drugih predstavnikov kompaktnega razreda. Večina je bila takrat nad obliko navdušena (seveda so se našli tudi njeni nasprotniki), nemalo pa nas je bilo zaradi dejstva, da v določenem trenutku moderne in trendovske stvari po navadi zelo hitro zastarijo, malce bolj zadržanih. A čeprav Hondini oblikovalci takrat niso uporabili Volkswagnovega ali Toyotinega oblikovalskega pristopa (po katerem golf četrte generacije v primerjavi s šestico ne deluje nič kaj dosti zastarelo, novo toyoto verso pa na prvi pogled zelo hitro lahko zamenjate z generacijo staro corollo verso), civic po dobrih treh letih oblikovno še vedno deluje povsem sveže, pravzaprav bi lahko v takšni obliki na ceste zapeljal šele danes.

Zato je zadnja prenova, ki jo je civic doživel z letošnjim modelnim letom, zares malenkostna in z oblikovnega vidika prinaša le novo sprednjo masko (ta ni več v celoti prekrita s prozorno plastiko, temveč je dobila dve reži za zajem zraka) ter osveženo grafiko zadnjih svetlobnih teles in malenkostno spremenjen zadnji odbijač. Mnogo drugih podrobnosti (denimo poudarjene kljuke sprednjih in v zadnja stebrička skrite kljuke zadnjih vrat, aluminijast pokrovček posode za gorivo ali trikotna zaključka izpušnih cevi) ostaja nespremenjenih, enako seveda velja tudi za celostni zunanji videz (vključno s spojlerjem v zadnjem steklu, ki zmanjšuje preglednost).

Civic na področju voznih užitkov nima prav veliko neposrednih tekmecev, obenem pa se dobro znajde tudi v povsem vsakdanjih vlogah.

Oblike ne bomo hvalili in bomo raje upoštevali stari slovenski pregovor, ki govori o očeh in slikopleskarjih, zato pa lahko vsekakor pohvalimo prostornost honde civic. Kljub temu, da avtomobil s 4,25 metra dolžine nikakor ne sodi med večje predstavnike segmenta C in kljub neobičajni obliki (ki praviloma vpliva na prostorsko slabo izkoriščeno kabino), je civic v notranjosti zelo prostoren in se v primerjavi s kombilimuzinskimi tekmeci uvršča med najprostornejše izbire v tem avtomobilskem razredu. Ob tem je ergonomija za volanom brezhibna, tudi kratka prestavna ročica je s svojo namestitvijo na precej visokem sredinskem grebenu točno tam, kjer mora biti, dvonivojski merilniki pa se še vedno izkažejo kot zelo pregledni. Digitalni zapis hitrosti ob tem dopolnjujeta še dva sklopa lučk: ene se povsem po dirkaško prižigajo glede na motorne vrtljaje in opozarjajo na optimalen trenutek za (športno) prestavljanje, druge pa med bolj umirjeno vožnjo prikazujejo, kako gospodarni ste glede porabe goriva (tu pri menjavanju prestave po novem upoštevate drugi dve lučki).
A ne glede na to, ali se s civicom vozite umirjeno ali športno, boste navdušeni nad njegovim podvozjem, saj zna to tako dovolj učinkovito blažiti cestne neravnine kakor tudi zagotoviti veliko mero športnosti. Še zlasti med vožnjo skozi ovinke boste občutili kakovost podvozja, v katerem je združenih kar nekaj biserov iz bogate Hondine zakladnice tehničnega in športnega znanja, pa tudi volan je zelo natančen, vozniku pa nudi dovolj povratnih informacij. Zato je športno obarvana vožnja s civicom pravi užitek, kakršnega ne zna ponuditi prav veliko tekmecev, pa tudi 1,8-litrski bencinski motor se izkaže kot temu najustreznejša izbira.

Dizel? V prid bolj varčne vožnje seveda, tudi prožnost je v primerjavi z bencincem zlasti v nižjih vrtljajih opazno boljša, zato pa je precej manj športen in za 2.600 evrov dražji. Objektivno gledano morda da, ljubiteljsko prav gotovo ne. A brez skrbi, kljub temu, da je bencinski stroj v območju nižjih vrtljajev manj prožen, se da v varčnem režimu povsem spodobno peljati le z dobrimi tisoč vrtljaji, ob pospeševanju pa pač prestaviti kakšno stopnjo niže ter ob športni vožnji seveda iglo na merilniku bližati rdečemu polju (oziroma imeti prižgano kakšno lučko na že omenjenem prikazovalniku). Od načina vožnje je močno odvisna tudi poraba goriva, ki se ob nežni desni nogi lahko spusti pod sedem, ob priganjanju pa takšen civic rad pogleda globlje v kozarec ter na sto kilometrov mimogrede sprazni deset in več 'superc'. V času testa smo s kombinacijo tako bolj športne kakor tudi družinsko umirjene vožnje v povprečju porabili dobrih devet litrov.

Poleg vsega naštetega pa civic navduši še s temeljito opremo (tako varnostno kot udobnostno), a cena 22 tisoč evrov, kot je navedena na ceniku, vsekakor ni nizka, saj za ta denar lahko brez težav dobite že številko večji avtomobil kakšne druge znamke; sicer bolj družinski, a precej manj športen (civic zna presenetljivo dobro zadovoljiti obe potrebi). A civicovo ceno na precej zanimivejšo raven pa zniža popust (oziroma subvencija) v višini tri tisoč evrov.
 

tehnika, vozne lastnosti, ergonomija, prostorna kabina

preglednost nazaj

brez napak