Sodobna klasika

Mercedes razreda C nikoli ni imel prave kupejevske različice. Leta 2001 so sicer predstavili tako imenovani šport kupe (po prenovi CLC), ki pa je po karoserijski zasnovi ustrezal opisu trivratne kombilimuzine. V veselje vseh ljubiteljev klasičnih avtomobilističnih oblik pa je Mercedes po prenovi limuzine in karavana tretje generacije tudi v tem razredu ustvaril klasični dvovratni kupe s štirimi sedeži in ga poslal v boj z bavarsko trojko kupe.

Pred nekaj meseci smo preizkusili limuzino razreda C (AF142) z enakim pogonskim sklopom in najbolj dinamičnim paketom opreme avantgarde. Zato smo slutili, kakšen bi lahko bil značaj kupejevske različice, ki pa v primerjavi z limuzino prinaša drugačna pričakovanja.
Zmogljiv dizelski motor ne sodi med najbolj uglajene, udoben sedemstopenjski menjalnik pa ne med najhitrejše.

Čeprav so predstavniki trikrake zvezde na predstavitvi jasno povedali, da gre za model, ki z dinamičnimi lastnostmi cilja na mlajše kupce, se nam je takoj zdelo, da z BMW-jevo trojko ne bo imel lahkega dela. Test je te domneve le še potrdil. Ker njegova armaturna plošča, ki je enaka kot pri limuzini, po prenovi deluje precej bolj odraslo in kakovostno in ker že v osnovi vključuje vse ključne elemente paketa avantgarde (vključno s športnim trikrakim volanskim obročem), se ne moremo pritoževati nad splošnim vtisom. Pritoževati se ne moremo niti nad nizkim položajem sedenja in nad bočno oporo sprednjih sedežev, ki je povsem zadostna, ali nad ergonomijo voznikovega delovnega prostora, ki je zgolj z eno obvolansko ročico (če odmislimo tempomat) nedvomno posebna, a premišljena. Pritožbe bi bile neutemeljene tudi nad prostornostjo na zadnjih sedežih, ki je po kupejevskih merilih pričakovano skromna, ali nad prtljažnikom, ki ponuja spoštovanja vrednih 450 litrov prostornine.

Nedvomno pa lahko rečemo kakšno čez turbodizelski motor. Ta je sicer več kot dovolj zmogljiv, a bolj robat kot bi se za premijski razred spodobilo. Slednje je najbolj očitno ob priganjanju v višje vrtljaje, nima pa negativnega vpliva na potovalno udobje, ki je na Mercedesovsko visoki ravni. Sedemstopenjska avtomatika 7G tronic deluje uglajeno in omogoča učinkovito izkoriščanje 400 Nm navora, pri čemer ne smemo pričakovati hitrosti prestavljanja, na katere so nas navadili menjalniki z dvema sklopkama. Vse prej kot dinamično pa deluje Mercedesovo značilno sekvenčno pretikanje s pomiki ročice v desno in levo.
Eleganca in udobje prevladata nad dinamičnostjo, ki jo najbolj pogrešamo med ovinki.

Podobno mešane občutke vzbudijo tudi vozne lastnosti. Pri tem si pohvalo gotovo zasluži podvozje, ki ob zglednem udobju dovoljuje tudi hitro vijuganje med ovinki brez odvečnega zibanja karoserije. A tu je tudi druga stran medalje, na kateri se znajde volanski mehanizem. Ta je sicer natančen, a pri višjih hitrostih deluje preveč lahkotno in ne posreduje informacij, na katere bi se bilo moč slepo zanašati. Kupejevski C kljub temu ne razočara, a ne dosega ravni dinamike, ki jo ponuja njegov bavarski tekmec.

Pri ceni najmanjšega kupeja s trikrako zvezdo na koncu pridemo do enakega zaključka, kot pri predstavnikih drugih prestižnih znamk. Koliko boste za takšen avtomobil zares odšteli, je namreč strogo pogojeno z opremo, ki si jo želite. Z opcijskim samodejnim menjalnikom, parkirno asistenco, paketom z navigacijsko napravo in govornimi ukazi ter nekaterimi okrasnimi malenkostmi se cena z dokaj sprejemljivih 34.860 evrov z lahkoto dvigne za 10 tisoč evrov in več in s tem dokončno pokaže, za kako prestižen avtomobil gre.
 

udobje, zmogljiv motor, zasnova sprednjih sedežev

robatost motorja, berljivost merilnikov

brez napak