Zmagovalni niz

Odkar so pri Volvu s kitajskim kapitalom začeli z renesanso, se zdi, da preprosto ne znajo zgrešiti. Od modelov XC90 in S90 dalje se kar vrstijo oblikovno in tehnično dovršeni izdelki, ki v hipu postanejo prodajne uspešnice. Vseeno Švedi kljub velikanski priljubljenosti razreda niso mogli biti popolnoma prepričani v uspeh svojega najmanjšega športnega terenca doslej, saj so z njim vstopili v neznane vode.

Oblikovalci se niso držali znanih potez kot pijanec plota, ampak so z XC40 ubrali zelo samosvojo pot. Živobarvni so videti zares super, zato smo bili kar malce nejevoljni, ko smo na test dobili črnega. Takšen stavi na eleganco in prestiž, saj tudi sicer ponuja skorajda vse, kar si je mogoče pri tem modelu izbrati. Za še bolj ekstremne proporce so poskrbela kar 20-palčna platišča, pri katerih bi sicer z veseljem kak palec »odbili« in s tem zagotovili nekoliko bolj gladko vožnjo, ki je pri XC40 ne zagotavlja zračno vzmetenje, ker to ni na voljo. Vseeno menimo, da bi bila vožnja z manjšimi platišči in brez malenkost tršega športnega vzmetenja (del paketa R-design) že vrhunsko uglajena. Malenkost bolj dinamični vožnji naklonjen, kakršen je bil testni, zna ponuditi nekaj več vznemirljivosti, a mu za prave vozniške užitke manjka bolj komunikativen volan. Ta ima malenkost preveč pomoči servo ojačevalnika in zato vozniku s cestišča ne podaja najbolj verodostojne informacije. Sicer pa je po zaslugi štirikolesnega pogona oprijem zelo dober.

Z izjemo opisanih lastnosti podvozja se v skoraj vseh drugih pogledih XC40 lahko brez težav postavi ob bok večjim bratom. Počutje v kabini je natanko takšno, kot bi ga pričakovali od švedskega avtomobila. Čiste oblikovalske linije, prijetni materiali, zračnost in velikanski osrednji zaslon na dotik. Ta je postavljen pokončno in ima diagonalo dobrih trideset centimetrov. Njegova preglednost, logika delovanja in odzivnost so zagotovo v vrhu avtomobilskega sveta, pomislek je le varnostni vidik, saj je treba po menijih brskati tudi, če želimo le spremeniti temperaturo zraka. Kakšen klasičen gumb na armaturni plošči bi bil v tem primeru vseeno bolj smiselna izbira.

Novi model XC40 lahko v akcijski ponudbi iz salona odpeljete že za 30 tisočakov, vrh ponudbe z raznimi dodatki pa ceno več kot podvoji.


Če kje, se položaj na hierarhični lestvici med modeli pozna pri nekaj več plastičnih sestavnih delih, a se to skorajda ne opazi. Nekatere člane našega uredništva je bolj motila damskemu prijemu prilagojena prestavna ročica samodejnega menjalnika. Pa ne samo zaradi velikosti, temveč tudi zaradi logike delovanja, ki je bolj podobno običajnemu stikalu. Iz D v R sta bila zato potrebna dva ločena potiska, najprej iz D v N, nato še iz N v R.

Najzmogljivejši turbodizel ponuja 140 kW (190 KM) in je na voljo le v kombinaciji z omenjenim štirikolesnim pogonom ter 8-stopenjskim samodejnim menjalnikom. Kombinacija je zelo posrečena, deluje uglajeno in učinkovito. Če bi bil temeljiteje zvočno zatesnjen še motorni prostor, bi vse skupaj lahko označili z odlično oceno. Utemeljen pomislek pri izbiri motorja se poraja zaradi cene bencinskega priključnega hibrida, saj ta potencialno ponuja varčnejšo alternativo in po ceniku (pred subvencijo) stane le dobra dva tisočaka več. S testnim turbodizlom smo se namreč le redko spustili pod povprečje osmih litrov.

Volvu je torej tudi pri vstopu v doslej nepreizkušene vode uspelo. XC40 ne nagovarja le tistih, ki prisegajo na varnost (ta je tudi tokrat vrhunska), niti kupcev, ki bi se radi za vsako ceno ognili nemškim alternativam. S svojim nastankom je ponudil unikaten paket, ki je po našem mnenju lahko vabljiv za zelo širok spekter voznikov. Ali bodo ti pripravljeni sprejeti zasoljeno ceno, ki spada zraven, pa je verjetno dejavnik, ki bo odločil, ali se bo zmagovalni niz nadaljeval ali ne.
 

motor in menjalnik, videz

hrup motorja, prestavna ročica

brez napak