Severnjaška odličnost

Veliki švedski športni terenec je v svoji prvi generaciji požel ogromen uspeh in brez večjih sprememb kupce prepričeval kar 13 let. Tudi zato so bila pričakovanja za novega še toliko večja, prav nič pa ni pomagalo niti, da je novinec nastajal ravno v obdobju, ko je Volvo menjal lastnike in iskal novo pot. Po daljšem druženju z novim XC90 lahko brez težav potrdimo, da pričakovanj ni le izpolnil, temveč jih je v marsikaterem pogledu tudi presegel.

Tako velikega avtomobila, ki navzven navduši še s čim drugim kot svojo petmetrsko impozantnostjo, ni lahko narediti. A so pri Volvu tudi takšen kup pločevine uspeli oblikovati z dovolj prefinjenosti, da pozornost dobi tudi na račun svoje lepote. Glavno vlogo pri tem odigrajo žarometi z motivom Torovega kladiva, ki v celoti svetijo v led tehniki. Sicer so karoserijske linije razmeroma preproste, le zadnji del je zopet nekoliko bolj razigran. Zajetno velikost nekoliko ublažijo prav takšna kolesa, v primeru testnega vozila kar 22-palčna, zaradi katerih avtomobil na daleč uspešno skriva, kako velik je v resnici.

Za marsikoga je ključno dejstvo, da imajo ljudje o lastnikih XC90 povsem drugačno mnenje kot o tistih za volani nemških tekmecev.


Naj bo navzven še tako privlačen, prava poslastica je njegova notranjosti. Vrhunski materiali in odlična končna obdelava so, seveda, samoumevni, preproste oblike, ki dajejo prednost funkciji, pa tipično švedske. Ključno razliko naredi pozornost, ki so jo posvetili majhnim stvarem. Na primer gumbom za upravljanje na volanu, katerih svetleč videz daje pridih prestiža, a se na račun tega ne odrekajo uporabnosti. Še več, prav takšni, brez vidnih znakov uporabe, bodo tudi čez deset let. Še ena izmed posebnosti je gumb za zagon motorja, katerega mesto je med sprednjima sedežema, poleg prestavne ročice. Lično obdelana in z zanimivo bleščečo kovino (kitajski okus za prestiž?) obdana privzdignjena ročica se zdi kot pozdrav padlemu švedskemu avtomobilistu Saabu, ki je imel ključavnico za zagon motorja postavljeno prav tam. Poleg stoji še enako obdelan vrtljivi gumb, ki je namenjen izbiri različnih voznih programov. Ti imajo vsak svoj režim delovanja motorja, menjalnika in podvozja. Kar se tiče gumbov, je to vse, le še nekaj najnujnejših bližnjic je na sredinski konzoli. Za vse ostalo je zadolžen velik barvni zaslon na dotik, ki kraljuje na vrhu armature. Meri 22,8 centimetra in ga po odzivnosti in ločljivosti lahko primerjamo z najsodobnejšimi tablicami na trgu. Večinoma so meniji pregledni in zlahka obvladljivi, le kakšna funkcija bi bila vseeno lahko na voljo brez dolgotrajnega brskanja, recimo s pomočjo bližnjice – gumba na sredinski konzoli.

Skoraj pet metrov zunanje dolžine in malo manj kot dva metra širine se v notranjosti izkažejo s spodobno odmerjenim prostorom za skoraj vse potnike. Skoraj zato, ker tista dva na zasilnih zložljivih sediščih v tretji vrsti ne smeta biti kaj večja od povprečnega otroka. Če so postavljeni vsi sedeži, je v prtljažniku še vedno 310 litrov prostora, sicer pa pogoltne skoraj 700 litrov prtljage.

Ob tako dovršenem avtomobilu se običajnemu 'siromaku' tudi bogataških 98 tisočakov zdi sprejemljiva cena.


Prej omenjeno prilagodljivo zračno podvozje, za katerega je treba seči v žep 2.790 evrov globlje, je ključno pri zagotavljanju udobja. Testni avtomobil je bil namreč opremljen z 22-palčnimi platišči, katerih nizek presek je vse prej kot namenjen mehkobni vožnji. Pa se je, razen malenkostno zaznavnih vibracij preko kratkih neravnin, tudi s takšno obutvijo izkazal z vzornim blaženjem. V terenskem programu je trebuh avtomobila od tal oddaljen maksimalnih 267 milimetrov, medtem ko ga športna nastavitev za štiri centimetre približa tlom. V tem primeru XC90 ne postane pretirano dinamičen avtomobil, ampak je vožnja še vedno razmeroma mehkobna in v prvi vrsti udobna.

Za številne je največji kamen spotike pri tem avtomobilu njegova motorna paleta, saj jo sestavlja le nabor dvolitrskih turbodizlov in turbobencinarjev. Mi smo testirali po zmogljivosti srednjo dizelsko izvedbo s 165 kilovati (224 KM) in 470 Nm navora. V povezavi z 8-stopenjskim samodejnim menjalnikom si, z izjemo zvoka, ne bi mislili, da ga poganja štirivaljni dizel, saj je navora ves čas dovolj. Podatek, da več kot dvotonski avtomobil stotico doseže v manj kot osmih sekundah, pospešuje pa vse do 220 kilometrov na uro, je več kot dovolj zgovoren. Vseeno pa je nekako narobe, da v ponudbi ni nobenega motorja s prostornino, večjo od dveh litrov. Tega si nemška konkurenca niti v sanjah ne bi dovolila. Po drugi strani pa ravno s tem Volvo dokazuje, da tisto, kar govori, tudi zelo resno misli. Z majhnimi motorji stoji za obljubo čistejše in manj potratne prihodnosti, tako kot se vsa leta doslej zavezuje varnosti. Na slednjo, seveda, tudi ni pozabil, ampak je s pravo vojsko varnostnih sistemov poskrbel, da bo obljuba o nič smrtnih žrtvah v novih vozilih znamke Volvo tudi uresničena. To je tista prava odličnost s severa!
 

udobje, videz, podvozje

premalo bližnjic na armaturki

brez napak