Velik karakter v majhnem formatu

Ko smo ga lani na testu spoznavali v popolnoma električni izvedbi, smo se spraševali, če je to pravi jeep. Ugotovili smo, da ni jeep, kot smo jih poznali doslej, temveč prvi mestni jeep, ki pa s številnimi estetskimi elementi prikupno poudarja svoje terenske korenine. Ugotovili smo, da je kompaktni križanec privlačnega videza ustvarjen za vsakdanjo uporabo tudi v prostorsko omejenih in prometno zgoščenih urbanih okoljih.

Gre za avtomobil, ki je zasnovan s Stellantisovo tehniko in je zato bližnji sorodnik Fiatovih, Oplovih in Peugeotovih modelov v tem razredu ter še kakšne znamke, ki sodi pod okrilje mednarodnega avtomobilskega giganta. To se denimo kaže z zasnovo notranjosti, ki je praktično enaka kot pri fiatu 600. Omeniti velja tudi armaturno ploščo z vodoravno zasnovo in ne ravno praktičnim upravljanjem samodejnega menjalnika prek gumbov na sredinski konzoli, ki pušča prostor za velik predal v sredinskem grebenu z zložljivim pokrovom v slogu etuijev za Applove tablice. Tu je tudi multimedijski vmesnik, ki, tako kot pri vseh novejših modelih Stellantisovih znamk, omogoča prilagajanje prikazov z dodajanjem in odstranjevanjem elementov v slogu pametnih telefonov.

Ker nima štirikolesnega pogona, ni pravi terenec, a je zahvaljujoč malce višjemu položaju karoserije in obrobam blatnikov ter odbijačev manj občutljiv na vplive urbane džungle. 


S prostornostjo se ne more ravno hvaliti, kar pa ne preseneča, saj gre za enega od kompaktnejših predstavnikov razreda malih križancev. To v praksi pomeni, da se je spredaj zahvaljujoč številnim nastavitvam mogoče brez težav udobno namestiti, medtem ko je zadaj prostor (zlasti za noge) precej omejen. Ob tem je povsem spodoben prtljažnik, ki v osnovni postavitvi meri 380 litrov oziroma 25 litrov več kot pri popolnoma električni izvedbi.

Glavno razliko v primerjavi z že preizkušeno električno izvedbo, seveda, predstavlja vsebina pod sprednjim pokrovom. Tam najdemo 1,2-litrski turbobencinski trivaljnik, ki v kombinaciji z manjšim elektromotorjem z 21 kW (29 KM) zagotavlja sistemsko moč 74 kW (100 KM). Čeprav gre za blagi hibrid, v idealnih pogojih omogoča tudi vožnjo na elektriko, a le za en kilometer. Ker elektromotor z navorom pomaga pri speljevanjih, je poskočnejši, kot bi pričakovali. Šeststopenjski dvosklopčni menjalnik, prek katerega se moč prenaša na sprednji kolesi, prestavlja hitro in dovolj uglajeno, kar zagotavlja primerno stopnjo udobja. Volan je natančen, a precej lahek, zaradi česar ne daje pretirano dobrega občutka o dogajanju pod kolesi. Njegovo delovanje je idealno za mestno vožnjo, brez dinamičnih vložkov. Malce se je treba navaditi na zavore, saj zlasti prvi del hoda zavornega pedala, ki je namenjen regenerativnemu zaviranju, deluje nekoliko umetno. Kabina dobro varuje pred hrupom in tresljaji iz motornega prostora, je pa nekoliko očitnejši piš vetra že pri hitrostih nad 80 km/h. Ne glede na to je udobje med vožnjo povsem zadovoljivo.

1.490 evrov je treba odšteti za privlačno kovinsko rumeno karoserijsko barvo vitalic.


Smo pa od blagohibridnega sklopa, ki ga na avtomobilu označuje zeleni ”e” na prtljažnih vratih, pričakovali večjo učinkovitost pri porabi goriva. Z elektriko podprti avenger je v mestu od nas zahteval okoli 8,5 litra, na avtocesti dobrih 7 litrov, v povprečju pa 6,7 litra na 100 prevoženih kilometrov. To res ni rekordno malo, a zato so poleg rahlo privzdignjenega položaja in oblike karoserije kriva tudi velika 18-palčna kolesa.

Toda to ni avtomobil, za katerega bi se odločili iz varčnih vzgibov, temveč predvsem zaradi estetike in imidža kultne znamke. Z najbogatejšo opremo summit, ki serijsko prinaša vse asistenčne sisteme, popolne žaromete LED in napredno multimedijsko napravo, stane le malenkost manj kot 30.000 evrov. Za ta znesek bi lahko pri Jeepu primaknili še kakšno malenkost, denimo klimatsko napravo z dvopodročnim delovanjem in prezračevalne reže v drugi vrsti, različica z vrha ponudbe pa bi se lahko pohvalila tudi z mehkejšimi materiali, saj gre, čeprav deluje kompaktno, večinoma za trdo plastiko. Testni primerek je imel še nekaj sladkorčkov, kot sta panoramska streha in paket z usnjenim oblazinjenjem (ta vključuje tudi ogrevanje sprednjih sedežev z električnim pomikom ter masažno funkcijo voznikovega sedeža) in bil je odet v privlačno, a cenovno zasoljeno rumeno kovinsko barvo, s čimer je njegova cena dosegla 35 tisočakov. Zato tu ne gre za povsem racionalno izbiro, saj vemo, da je v tem cenovnem okviru na voljo veliko tudi precej večjih in uporabnejših avtomobilov, ki pa se ne morejo pohvaliti s tako velikim karakterjem v tako majhnem formatu.
 

videz, detajli, imidž

nekateri materiali, enopodročna klimatska naprava, cena

brez napak