Bela je 'bellissima'

Spider zadnje generacije je na trgu šele dobri dve leti, pa je že doživel svojo prvo prenovo. Navzven je ostal praktično enak in tako obdržal vse tiste lastnosti, ki so ga med kabrioleti naredile za nekakšno izjemo. Ponavadi namreč takšne avtomobile delimo na tiste, ki bi jih pripisali voznicam in tiste, kjer za volan bolj sodi moški. Kombinacija klasično elegantnih linij in možato napihnjenih karoserijskih delov pa ne diskriminira. Dokaz za to je ravno toliko moških kot ženskih glav, ki se obrnejo za spiderjem, ko se z odprto streho peljete skozi mesto.

Bolj stvar osebnega okusa je znamki tipično oblikovana notranjost, kjer na eni strani navdušujejo zanimive podrobnosti, na drugi pa nekoliko razočara s preprostostjo in nekoliko nekakovostno končno obdelavo. Posebej nas je zmotila izdatno odebeljena obvolanska ročica za upravljanje s smerniki in z lučmi. Na dotik ne daje pravega občutka kakovosti in natančnosti. Precej pomembna sprememba je obloga sredinskega dela armaturne plošče, ki ni več iz svetlečega materiala (ta je lahko sončne žarke odbijal vozniku naravnost v oči). Ostalo je nespremenjeno: ukazi, vključno z merilniki temperature vode, tlaka turbine in količine goriva so pregledni in logično razporejeni. Enako velja tudi za analogna merilnika hitrosti in vrtljajev, nekoliko manj pa je priročna uporaba digitalnega prikazovalnika potovalnega računalnika med njima.

Tresoč dizelski petvaljnik nas je prepričal o dobrih straneh bolj požrešnih bencinskih agregatov.

Kljub dvosedežni zasnovi je spider razmeroma prostoren avtomobil, vsaj ko gledamo 253-litrski prtljažni prostor. Številka sicer ni rekordna, pomemben podatek pri tem pa je, da ga odprta streha ne okrni, saj se pospravi v poseben prostor. V kabini, razen dveh večjih zaprtih predalov za sedeži, ni konkretnih odlagalnih prostorčkov, tistega pred sovoznikom pa se ne da zakleniti.

A večino tega pozabimo, ko se streha spusti in okoli ušes zapiha topel poletni veter; prezrli smo tudi 25 sekund za odpiranje in zapiranje strehe. Spider ni športnik in najbolj je pisan na kožo tistim, ki radi križarijo po kakšni podeželski cesti. Takrat je lahko edini moteči dejavnik nekoliko previsoko sedenje, a le za tiste, ki merijo več kot 180 centimetrov, saj je sicer odlična protivetrna zaščita pri prepihu nad vetrobranskim steklom nemočna.

Kljub temu, da je bil testni avtomobil opremljen s turbodizelskim motorjem, je bil zvok zaradi petvaljne zasnove prijeten. V primerjavi z enako motoriziranim avtomobilom, ki smo ga testirali pred prenovo (AF 97), je ta, ki zmore 7 kilovatov več, precej bolj nemiren. Posebej v prostem teku je tresenja odločno preveč in takrat pomislek o nakupu spiderja z bencinskim motorjem niti ni tako napačen. Sicer je moči s 154 kilovati (209 KM) več kot dovolj za vse, kar ta dobrih 1.700 kilogramov težak avtomobil potrebuje.

Čeprav je lega na cestišču vselej suverena, je nagibanja mnogo preveč, da bi ta avtomobil lahko označili za športnega. Vseeno pa tistim, ki si tega želijo, ponuja nekaj adrenalinskih trenutkov. Volanski mehanizem je dovolj posreden, 6-stopenjski ročni menjalnik teče kot po maslu in natančno, prenos moči pa je kljub sprednjemu pogonu dovolj dober in le v skrajnih primerih sili v rahlo podkrmiljenje. Tudi tovarniško podani podatki o pospešku do 100 km/h, ki traja 8,1 sekunde, in končni hitrosti 231 km/h nakazujejo, da gre vseeno za razmeroma zmogljiv avtomobil, a takšen, ki v povprečju porabi le slabih 10 litrov dizelskega goriva.
Ne glede na športne sposobnosti ali podatke s papirja pa je razred kabrioletov najbolj znan po kupcih, ki kupujejo z očmi. Takrat se marsikatere ustavijo prav na tej italijanski lepotici, pa čeprav je zanjo potrebno odšteti najmanj 40 tisočakov.

oblika, menjalnik, prtljažni prostor

tresenje motorja, tesnjenje strehe, premalo odlagalnih prostorov

brez napak