Hibrid z 'repkom'

Prius je bil prvi velikoserijski hibridni avtomobil, ki je gotovo najbolj zaslužen, da je beseda hibrid v avtomobilizmu danes nekaj povsem običajnega. Bil pa je tudi med prvimi, ki je ponudil priključno različico hibridnega sistema. To pomeni, da lahko njegovo baterijo polnimo na temu namenjenih polnilnih postajah ali pa kar doma prek hišnih vtičnic. Baterija se polni le poldrugo uro, tovarna pa navaja, da lahko avtomobil zgolj na elektriko prevozi približno 20 kilometrov pri hitrostih do 100 kilometrov na uro.

Nakup tega avtomobila je smotrn, če dnevno opravljate krajše vožnje v urbanem okolju in ste pripravljeni avtomobil priklopiti tudi takrat, ko ste v službi ali greste po opravkih.



Mi smo brez pomoči 1,8-litrskega bencinskega motorja uspeli prevoziti od 16 do 18 kilometrov, vklopil pa se je pri hitrosti malce nad 90 kilometrov na uro. Znotraj teh parametrov je prius zelo, zelo varčen, saj strošek elektrike znaša le dober evro na 100 prevoženih kilometrov, obenem pa je tudi absolutno čist, brez izpustov. A popolnoma električni način deluje le, ko je baterija povsem napolnjena, česar pa nam brez zunanjega vira, torej zgolj z generiranjem energije med vožnjo, nikoli ni uspelo doseči. Temu primerno manjše je bilo število voženj, pri katerih smo lahko dosegali ničelno porabo bencina in ničelne izpuste. Kot večina hibridov, ki smo jih preizkusili do sedaj, je tudi prius najbolj varčen v mestu. Z nežnim speljevanjem, s katerim smo verjetno načeli potrpežljivost marsikaterega voznika za nami, smo v klasičnem hibridnem načinu dosegali porabo okoli pet litrov na 100 kilometrov, kar je odličen rezultat (za mestno vožnjo). Če želimo, da se hitreje premakne, je treba odločno pohoditi plin, ko se bencinskemu motorju pridruži tudi električni in imamo na voljo solidnih 100 kilovatov (136 KM) skupne moči. A takrat lahko pozabite na varčnost in na sicer kar zadovoljivo udobje, saj menjalnik CVT sili bencinski motor v visoke vrtljaje, zaradi česar je zoprno glasen. Prius je bil še najbolj požrešen na avtocesti, kjer je porabil nekaj več kot šest litrov. Povsem običajna uporaba nam je na koncu prinesla povprečno porabo 4,9 litra na 100 kilometrov, kar je spodoben, a ne rekorden rezultat.

Nič kaj osupljiva ni niti kabina. Veliko trde plastike, ki rada zaškripa, ter zastarela grafika zaslona na vrhu armaturne plošče razkrivajo, da to ni več rosno mlad avtomobil. Zato pa s paketom executive ponuja skoraj vso opremo, ki si jo lahko zamislimo – od usnja in ksenonskih žarometov, do navigacijske naprave, ozvočenja znamke JBL in projekcije glavnih podatkov na vetrobransko steklo.

Vklop električnega načina je mogoč le, ko je baterija popolnoma napolnjena, kar lahko dosežemo le z zunanjim polnjenjem.


Jasno je, da gre za avtomobil, ki je namenjen umirjeni vožnji. Podvozje je razmeroma mehko in precej glasno, volanski mehanizem pa bi bil lahko bolj komunikativen. Če smo nežni s plinom, nas avtomobil nagradi s tihim udobjem in zelo uglajeno križari tudi pri avtocestnih hitrostih. Sedeži so mehki in udobni, a zaradi slabe opore telesu po daljši poti iz avtomobila ne boste izstopili spočiti, kot bi si želeli.

Priključni prius torej nikakor ni povprečen avtomobil. Ponuja nekaj specifičnih prednosti, ki zahtevajo tudi specifično uporabo. Nakup priporočamo tistim, ki ga boste uporabljali pretežno v mestnem okolju in imate možnost rednega polnjenja. Nakup zgolj zaradi imidža bi bil kljub subvenciji, ki za ta razred vozil trenutno znaša tri tisoč evrov, čisto predrag hec.
 

hibridni sklop, prostornost, serijska oprema

oblika in materiali v kabini, cena

brez napak