Napad na nemške kompakte

Volvu je zopet uspelo. Samo poglejte ga, njihov najnovejši model, v vsej njegovi skladnosti, z ostro odrezanimi linijami in z značilno hišno obliko, ki daje jasno vedeti, da gre za pravi premium avtomobil. Premium kompaktneža, ki se postavlja ob bok audiju A3, BMW-ju serije 1 in mercedesu razreda A. In to povsem enakovredno.

Pri ceni vsaj 22.900 evrov, kolikor staneta vstopna bencinska ali dizelska izvedba, je to pravzaprav pričakovano. Za dobrih 40 tisočakov, kolikor stane takšen avtomobil, kot je bil testni, pa pričakujete veliko. In tudi veliko dobite.
Vrhunsko počutje v notranjosti združuje toplino foteljasto udobnih in v mehko usnje odetih sedežev ter sodobne elemente, kot so minimalistično vzvratno ogledalo, ki se zdi, kot bi lebdelo na vrhu vetrobranskega stekla, ali tridimenzionalna grafika na vrhu prestavne ročice samodejnega menjalnika, ki pušča vtis kristala.

Če vam je avtomobil resnično všeč, potem nekaj višja cena najbrž ne bo pretehtala v prid nemških tekmecev.

Tale volvo zna razvajati s podrobnostmi, obenem pa prepriča tudi z izvrstno ergonomijo. Sedeži niso nameščeni tako izrazito nizko kot pri nemških tekmecih, kar povečuje udobje pri vstopu in izstopu. Sedi se resnično odlično, tudi na zadnjih sedežih je prostornost razredu primerna. Prtljažnik je dovolj velik, hvalimo pa gumijasto korito v dnu ter možnost namestitve aluminijastih prečk, ki manjše kose prtljage pomagajo obdržati na svojem mestu.

Ureditev armaturne plošče je v hišnem duhu, a zopet s sodobnimi prijemi. Digitalni merilniki z analognim videzom (in možnostjo izbire med tremi tematskimi programi) so resnično pregledni, množice stikal na sredinski konzoli se hitro navadite. V vseh pogledih je tale avtomobil malce poseben in drugačen od Nemcev, kar je prav tako ena izmed njegovih dobrih lastnosti. Poseben je tudi kar se tiče najmočnejšega dizelskega motorja, saj ta pod oznako D4 prinaša dvolitrski petvaljni stroj – v osnovi izpeljan iz večjega D5, a s krajšimi gibi batov. Rezultat je značilen zvok ter bolj mirno delovanje kot pri štirivaljniku, odločen navor pa je na voljo v nižjih vrtljajih in s tem prispeva k dobri prožnosti motorja. Tudi 130 kilovatov moči (177 KM) je spoštovanja vrednih in temu primerne so tudi zmogljivosti, poraba pa je razmeroma ugodna; na testu smo zabeležili povprečno porabo malce nad sedem litrov. Vozne lastnosti so športno poudarjene, lega na cesti je zanesljiva, podvozje pa precej čvrsto nastavljeno in zato zlasti pri blaženju kratkih udarcev malce manj dosledno.

Kljub oznaki V, ki sicer pripada karavanom, je V40 veliko bliže klasični petvratni kombilimuzini.

Je pa V40 izjemno dosleden na področju varnosti – skupaj z doplačilnim paketom namreč premore številne sisteme, vse od aktivnega tempomata s samodejnim vzdrževanjem varnostne razdalje (hvalimo možnost nastavitve dovolj majhne razdalje, da se med vožnjo v koloni po prehitevalnem pasu avtoceste pred vas ne vrivajo počasnejša vozila z desnega pasu) ali sistema za prepoznavanje prometnih znakov (grajamo neučinkovitost in v preveč številnih primerih nepravilno prepoznavo) pa do zračne blazine za zaščito pešcev. Ta se v primeru trka napihne prek ostrih robov sprednjega dela avtomobila (te sicer nismo preizkusili, a Volvov prispevek k zaščiti najšibkejših prometnih udeležencev vsekakor toplo pozdravljamo).

Skratka, V40 je pravi Volvo. Čist v svojih značilnih linijah skandinavskega oblikovanja, v kabini prijeten in udoben kot domača dnevna soba, tehnično soliden na vseh področjih ter ravno toliko drugačen od uniformiranih Nemcev, da pomeni zelo zanimivo izbiro med premium kompaktneži. Le cena je precej zasoljena, a je zato v serijski opremi že kar nekaj elementov, za katere pri tekmecih dodatno sežete v žep.

počutje v kabini, sedeži, bogata oprema, varnostni sistemi, motor, obdelava prtljažnika

sistem za prepoznavo prometnih znakov, cena

brez napak