Mojster večopravilnosti

Za ix20 bi lahko rekli, da je nekakšen skriti favorit, saj se nikoli pretirano ne izpostavlja kot najbolj drugačen, najhitrejši, najbolj prostoren ali kaj drugega. Njegova taktika je ta, da je na vseh področjih zelo dober in nikjer slab. Le redko najde nov dom zaradi impulzivne odločitve, zelo pogosto pa ga izberejo tisti, ki pred nakupom radi pretehtajo vse možnosti.

Kupcem ix20 je pomembno, da je avtomobil dovolj kompaktnih mer, zato je dolg le 412 centimetrov. Ob tem pa mora vseeno ponuditi prostornost vsaj kombilimuzine segmenta C, kar zadosti s 440-litrskim prtljažnikom in pošteno odmerjenim prostorom na zadnjih sedežih. Po enoprostorsko vse skupaj nadgradi še z dobro mero prilagodljivosti, kjer je ključen vzdolžni pomik zadnje klopi, deljive v razmerju 40/60. Nekaj dodatnega manevrskega prostora tam omogočajo še različne stopnje naklona naslonov. Če so slednja povsem podrta, lahko sprejme do 1.486 litrov prtljage, a ob tem nakladalna površina ni ravna, saj se nekaj prostora skriva tudi pod pomičnim dnom prtljažnika.

Visoko sedenje je všeč tako mladim staršem kot starejšim uporabnikom in ponuja lažje vstopanje in izstopanje ter boljši pregled na okolico. Vsekakor se tistim z nižjo EMŠO številko približa z moderno notranjostjo in sodobnimi pripomočki, med katerimi je zelo pomemben velik barvni zaslon na dotik. Ta je serijski le pri najvišji stopnji opreme premium, sicer pa je za doplačilo na voljo tudi stopnjo nižje (style).

Najzmogljivejši turbodizel je za okoli dva tisočaka in pol dražji od osnovnega bencinarja, a za ta denar ponuja živahno poskočnost in odlične avtocestne zmogljivosti.


Opaznih oblikovnih sprememb ob prenovi v notranjosti sicer ni, bi pa kakšen kos svetleče plastike in predvsem na otip ne ravno vrhunske materiale vseeno lahko zamenjali. Funkcionalno z njimi ni nič narobe, a marsikateri tekmec ponuja prijetnejšo izkušnjo. Nad ergonomijo se nismo mogli pritoževati; niti na račun učinkovite postavitve stikal in gumbov niti nad dobro nastavljivostjo sedežev in volanskega obroča.

Enoprostorski avtomobili so po navadi naravnani k udobju in ix20 pri tem ni izjema. Mehko vzmetenje in ne ravno najbolj neposreden volan poskrbita, da je vožnja vselej lahkotna, če le ima asfalt pod kolesi čim manj napak. Pri testnem avtomobilu pa so od zime utrujene slovenske ceste vseeno pokazale, da mu lepa 17-palčna kolesa niso povsem po godu. Tresljaje pri vožnji čez luknje se včasih kar preveč občuti, česar na dosedanjih testih (pred prenovo) pri različicah z manjšimi kolesi nismo tako izrazito občutili.

Testni ix20 ni z vrha ponudbe le zaradi opreme premium, ampak tudi zaradi 1,6-litrskega turbodizla, ki z doplačilom 460 evrov namesto 84 zmore 94 kilovatov (115 oz. 128 KM). Zaradi tega do stotice pospeši tri desetinke hitreje (v 11,2 sekunde) in doseže 3 km/h večjo končno hitrost, sicer pa tovarna za oba navaja enake podatke o porabi goriva. Obljubljajo povprečje 4,4 litra, mi pa smo na testu zabeležili precej bolj realnih 7,3 litra na 100 kilometrov. Najvišji nivo opreme ter veliki turbodizel, v običajni ali bolj zmogljivi izvedbi, sta s ceno več kot dvajset tisočakov v tem avtomobilu zagotovo prestiž, ki ga večina ne potrebuje. Med drugim namreč tudi izničita cenovno sprejemljivost ix20, ki ga lahko iz salona (s 1.000 evri popusta) odpeljete že za 13.520 evrov. Zagotovo pa z vsemi dobrotami najvišje stopnje opreme svoje poslanstvo 'multitaskerja' (večopravilneža) opravi še toliko bolje.
 

prilagodljivost prostora, motor

cena testnega vozila, nekateri materiali

brez napak