Herr Peugeot!?

Šesta generacija corse je drugačna od prvih petih. Temelji namreč na enaki tehnični osnovi kot peugeot 208 (Opel je namreč del koncerna PSA), z njim si deli tudi motorje, a tesno sorodstvo s francoskim bratom skriva skoraj prav tako dobro kot kača noge. Razen mer niti z zunanjo obliko niti z notranjostjo skoraj v ničemer ne izdaja, da gre za v osnovi enak avtomobil; zaradi drugačnih nastavitev vzmetenja in volana je tudi občutek med vožnjo drugačen.

Oblikovno je navzven precej bolj zadržana od peugeota, predvsem to lahko zapišemo za notranjost, ki je odeta v solidne materiale in kakovostno izdelana, a vseeno ne nudi tiste pike na i na področju kakovosti. Je pa ergonomsko neprimerno boljša, saj je volanski obroč običajne velikosti, in ne otročje majhen v stilu cenenih volanskih konzol za igranje dirkaških videoiger, poleg tega za uravnavanje prezračevanja skrbijo klasična stikala in vsaj za osnovne funkcije ni treba brskati po menijih in podmenijih osrednjega infotainmenta. Ta sicer ni ravno vzor funkcionalnosti, se pa, hvala bogu, ponaša z na dotik občutljivimi bližnjicami ob straneh in povezavama Android Auto in Apple Carplay, kar omogoča enostavno uporabo funkcij in storitev mobilnega telefona ter njegovega operacijskega sistema, namesto ne ravno vrhunskega Oplovega.

Corsa šeste generacije je nastala pod okriljem koncerna PSA in je na dobri poti, da nadaljuje uspeh prejšnjih petih.


Na področju ergonomije je corsa torej neprimerno boljša od peugeota 208 in primerljiva z (naj)boljšimi tekmeci, zaradi izdatnih nastavitev sedeža in volanskega obroča pa boste ne glede na višino in telesno zgradbo zlahka našli sebi ugoden položaj. Celo višjerasli spredaj ne bodo imeli prostorskih zadreg, čeprav se zaradi položnih in zajetnih A-stebričkov, ki botrujeta nekoliko slabši preglednosti, notranjost morda zdi malce bolj utesnjena. Tudi zadaj je prostora dovolj za dva odrasla potnika, a vseeno ne toliko kot v samem vrhu razreda. Predalov za drobnarije je dovolj, žepi v vratih so uporabno veliki, odlagalno mesto pred prestavno ročico pa ravno pravšnje za denarnico in mobilni telefon. Prtljažni prostor je s 309 litri povprečno velik (ne tolikšen kot v polu ali ibizi, a večji kot pri fiesti), dostop je skozi veliko odprtino enostaven, a je precej globok in nima dvojnega dna. S klasičnim zlaganjem naslonjal zadnjih sedežev ga je mogoče povečati na 1.106 litrov.

Corso smo preizkusili s srednjim bencinskim motorjem, prisilno polnjenim 1,2-litrskim trivaljnikom s 74 kW (101 KM). Gre za mehko tekoč in prijetno prožen stroj, sicer malce glasnejši, a vseskozi precej športno obarvanega zvoka. Rad se vrti in je tudi v nižjih vrtljajih dovolj odziven, da ni treba prav pogosto posegati po ročici šeststopenjskega menjalnika. Ta je nekaj daljših gibov in povprečno natančna. Tako motorizirana corsa je poskočen avtomobil in prav ta motor ocenjujemo kot optimalno izbiro.

Notranjost je za razliko od peugeota 208 precej bolj klasična, a zato neprimerno bolj funkcionalna.


Med vožnjo se izkaže s stabilnostjo in zanesljivostjo ter je kot celota dobro uravnotežena. Učinkovito požira razne udarne jame in kanalizacijske pokrove, je pa pri kratkih neravninah peugeot učinkovitejši. Svoje dodajo 17-palčna kolesa s pnevmatikami nižjega preseka. Te so skupaj s čvrstejšim vzmetenjem bližje bolj dinamični vožnji, se pa corsa v primerjavi s fiesto v ovinkih bolj nagiba. Volan je mehak, kar je pri mestnem manevriranju vsekakor dobrodošlo, pri višjih hitrostih pa bi si želeli bolj čvrst občutek. Tudi izbira športnega režima ga ne utrdi kaj dosti.

Del opremskega paketa GS-line so žarometi LED in zadnje luči LED ter meglenke, sicer pa je corsa že v osnovi dobro opremljen avtomobil in bodisi serijsko bodisi za doplačilo ponuja vse ali celo več (matrični žarometi LED, na primer) kot vsi uveljavljeni tekmeci. Tudi s cenovnega vidika jim je popolnoma primerljiva.
 

motor, uravnotežene vozne lastnosti, videz

(pre)mehak volan, infotainment

brez napak