Zrcaljenj-E

Kompaktni križanec EQA je sicer del Mercedesove elektro-renesanse, a bi težko rekli, da je pravi revolucionar. Kot mnogo drugih modelov tranzicijskega obdobja namreč ni bil narejen izrecno za e-pogon, temveč si platformo deli z razredom GLA, ki ga poganjajo bencinski in dizelski stroji. To sicer ni nujno slabo, saj kot nekakšna vmesna evolucijska stopnja uporabnikom omogoča mehkejši prehod na kmalu neizogibno pogonsko tehniko. Za to je še posebej primeren prav vstopni model z oznako 250, kakršnega smo tokrat sprejeli v našo testno floto.

Navzven ima sicer izrazite poudarke, ki ga uvrščajo v družino EQ, po drugi strani je težko iti mimo podobnosti z glasnejšim bratom. Sprednji del slabih 4,5 metra dolgega avtomobila zaznamuje značilna zaprta maska, medtem ko svetlobna elementa LED povezujeta tako sprednje kot zadnje luči.

428 kilometrov dosega je bolj teoretična številka, v praksi je izjemen doseg 400, realen pa med 300 in 350.


Občutek prestiža in kakovosti je najbolj očiten v notranjosti, kjer je jasno, da razredu EQA upravičeno pripada oznaka premium. V slogu sodobnih mercedesov je notranjost izdatno in kakovostno digitalizirana, s 26-centimetrskim zaslonom na sredinski konzoli in še z enim enako velikim pred voznikom namesto klasičnih merilnikov. Gre za nadvse uporaben sistem, ki se mu lahko ukazuje neposredno na osrednjem zaslonu ali prek drsne plošče in nekaj gumbov na sredinskem grebenu. Po drugi strani so v službi instrumentne plošče gumbi na volanu. Tam je malce gneče, a sčasoma uporaba postane popolnoma intuitivna.

Materiali v notranjosti so večinoma zelo kakovostni, le ponekod se najde kak del, ki je videti bolje, kot se občuti. Morda malce subjektivna ocena, a se nam je zdel predvsem občutek odpiranja in zapiranja sprednjih vrat posebej nedorasel razredu avtomobila. Vrata so (pre)lahka in večkrat kot ne tudi ob zapiranju ostala priprta. Očiten znak, da pri zapiranju zahtevajo nekaj več sile, je postavitev ročaja na notranji strani, ki ni pomaknjen naprej, ampak je za dober zamah skoraj popolnoma na sredini vrat.

Udobje v kabini je primerno tistemu, kar lahko pričakujemo v premijskem avtomobilu te velikosti. Spredaj je odlično, na zunanjih sedežih druge vrste ni veliko slabše, sredinski sedež pa je precej zasilne narave. Toliko bolj, ker je pri nogah sredinski greben. Ta je v EQA-ju brez funkcije, a ga potrebuje GLA. Ravno nasprotno krivdo za le 340 litrov prtljažnika nosi električni pogon, saj je prostora za 95 litrov manj kot v modelu GLA. Od tega lahko odštejete še šop polnilnih kablov …

100 kW je največja moč polnjenja baterije z enosmernim tokom, z izmeničnim pa 11.


Kradljivci prostora se uporabljajo za napajanje baterijskega sklopa s kapaciteto 66,5 kWh, kar naj bi po merilnem postopku WLTP zadostovalo za 428 kilometrov vožnje. Realnost je bližje 320 do 350 kilometrom, pogojno prosti 400, denimo z izrazito previdno vožnjo. Na srečo sprednji kolesi izvedbe 250 poganja elektromotor z močjo »le« 140 kW (190 KM), kar v svetu e-avtomobilov ni ravno veliko, a avtomobil vseeno do stotice pospeši v manj kot devetih sekundah. V vožnji je suveren, lepo vodljiv in lahko tudi prijetno dinamičen, se mu pa vseeno pozna 469-kilogramska masa baterij, ki jih mora obvladovati.

Navdušenje nad električnim avtomobilom zlahka zamegli razum, zato je prav, da se pred odločitvijo za nakup zazremo v zrcalo in se soočimo z vsemi dejstvi, tudi kakšnim neprijetnim. Eno je prav gotovo cena, ki se celo po odšteti subvenciji ne spusti pod petdeset tisočakov, drugo pa so klasične uporabniške pomanjkljivosti električnih vozil. Če ti dve v vašem primeru ne igrata posebnih vlog, je lahko EQA 250 izjemen vstop v svet električnega prestiža.
 

videz, udobje, asistenčni sistemi

velikost prtljažnika, realni doseg

brez napak