'Žlahta' v najboljši luči

Najbolje, da se kar takoj lotimo tistega najbolj perečega vprašanja pri tem avtomobilu. V mislih imamo seveda obliko exea, ki je na las podoben nemškemu koncernskemu bratu. Dejansko gre za stari A4, ki je bil v poskusu preobrazbe v model znamke Seat malenkostno preoblikovan spredaj in zadaj. Kljub vsemu pa je osnova več kot očitna. Kogarkoli to dejstvo moti, naj povemo, da so praktično vsi avtomobili koncerna Volkswagen (razen redkih izjem) na nek način kloni ali kopije drugih vozil. Volkswagen golf, seat leon, škoda octavia, audi A3 in mnogi drugi z enako genetiko dokazujejo, da so njihovi avtomobili povezani bolj kot sicilijanska mafija. Res pa je, da večinoma sorodnost ni očitna že na prvi pogled.

Luc Donckerwolke, glavni oblikovalec pri Seatu, je imel težko nalogo. Exeo je projekt, ki mora za minimalni vložek prinesti čim več denarja. Zato konkretno preoblikovanje avtomobila ni prišlo v poštev. In če exea pogledamo kot celoto, ugotovimo, da se nekako ne ujema s preostalimi vozili te znamke. To pa je precej bolj boleče dejstvo od tistega o sorodnosti z Audijem.

Na svetu je veliko znamk, ki bi dale marsikaj za to, da bi se njihovi avtomobili peljali tako dobro kot 15 let star audi, Seatu pa je bilo to tako rekoč podarjeno.

Razen treh zračnikov namesto dveh nad sredinsko konzolo je tudi notranjost čista kopija audija. Malenkost drugačna sta še grafika merilnikov in volanski obroč. Pri ergonomiji nismo imeli pritožb, vse je na pravem mestu in razumljivo za uporabnika. Nekoliko nas je motilo prenizko sedenje, ki ga sicer popravi višje nastavljen sedež, a pretiravati pri tem ni dobro, saj lahko nekoliko višji vozniki z glavo hitro butajo ob nizek strop. Tokratni testni avtomobil je bil opremljen z nekoliko manj športnimi in zato bolj udobnimi sedeži. Ti še vedno nudijo dovolj bočnega oprijema in niso utrudljivi.

Kot se za avtomobil tega razreda spodobi, je prostora za sedenje spredaj veliko, zadnja klop pa zahteva kompromis ali dva. Močno poglobljen zadnji del sedalne površine pomeni, da je prostora za kolena dovolj, a sedenje tam ni pretirano udobno. Takšni so pač premium avtomobili tega razreda in audi A4 je odličen dokaz za to. Zanimivo je, da je v osnovi prtljažnik s 442 litri manjši kot tisti pri limuzinski različici, a se hitro oddolži z boljšo dostopnostjo in povečljivostjo na 1354 litrov. Za pritrditev tovora so tam štiri priročna sidrišča in manjšim predmetom namenjena bočna predala ter dodaten prostor v dvojnem dnu.

Kot smo že omenili, je bil testni avtomobil opremljen z močnejšim od dveh turbodizlov, ki sta na voljo, gre pa za poznani dvolitrski stroj z močjo 105 kW (143 KM). Nad motorjem se je zares težko pritoževati, saj je moči ves čas dovolj, radodaren navor 320 Nm pri 1750 vrtljajih pa poskrbi, da je poseganje po prestavni ročici velikokrat nepotrebno. To je dobra stvar tudi zato, ker ima stopalka sklopke predolg hod. Sicer natančen šeststopenjski menjalnik ni bliskovito hiter, bolj so mu všeč počasnejši gibi. Najbolj navdušujoč pri vsem skupaj je podatek o porabi goriva, ki je pri nas znašal 7,6 litra na 100 kilometrov. Številka je ob zelo previdni vožnji lahko tudi za dober liter nižja, a pod mejo šestih litrov le stežka zleze.

Audijeva tehnika kajpak obljublja tudi odlične vozne lastnosti in tu vozniki ne bodo razočarani. Novi A4 se resda pelje precej bolje, a na stvar je treba gledati drugače. Na svetu je namreč veliko znamk, ki bi marsikaj dale zato, da bi se njihovi avtomobili peljali tako dobro kot 15 let stari avtomobili štirih krogov; Seatu pa je bilo to tako rekoč podarjeno. Še bolj pomembno pa je to, da imajo od tega največ kupci. Res je, da dobrih 29 tisočakov, kolikor je treba odšteti za takšen avtomobil, kot ga vidite na slikah, ni malo. A če pogledamo primerjavo med enako motoriziranim audijem A4 in exeom ST, ugotovimo, da je razlika v ceni zajetnih sedem tisočakov. In takrat 'žlahta' z nemškim velikanom zasije v najboljši luči.
 

odlična in preverjena tehnika, vozne lastnosti, cena

dolg hod stopalke sklopke, zmeden zunanji videz

brez napak